Teorije zarote in hlapčevski molk

Na včerajšnji dan naj bi gor vzeli devico Marijo. Seveda smo vnovič poslušali isto. Zopet je bil v ospredju narod, ki da živi na čudne načine. Rodnost je prenizka, pravijo dostojanstveniki, samomorov je odločno preveč, splavov tudi, povsod so mamila, alkota je, kolikor hočeš, vsekakor pa veliko preveč, problematična je tudi šola, ki še vedno ne vzgaja za vrednote. Nobenih statistik, nobenih evidenc, dejstev, podatkov, grafov. Vse na pamet. Na koncu je kajpak večna želja po vrnitvi v srednji vek, ko so bili domnevno odnosi med Cerkvijo in državo normalni. Mimogrede: Cerkev se piše v veliko začetnico, država pa z malo! Vse to prihaja iz ust ljudi, ki se zahvaljujejo za Božjo pomoč (tudi bog se piše z veliko) in prosijo, da bi Marija nekako prenesla Očetu prošnje, vezane na potrebe vsakdanjega življenja. Prav iz vsakdanjega življenja pa sporoča zdravi razum, sklicujoč se na eno najvišjih vrednot, ki je resnicoljubnost, šole pa jo zagotovo zastopajo in zagovarjajo, tole. Sledi vzporednica.

Že vsaj pol leta vedno znova srečujem ljudi, ki zagovarjajo ali pa vsaj skušajo zagovarjati teorijo zarote, kot da so znanstveniki, ki se trudijo nekaj dokazati; v tem je njihov paradoks, ki ga sicer ne zaznajo in ne razumejo. Te dni na primer o cepivu zoper koronavirus. Najprej sem poslušal o Kitajcih in njihovem virusu, kot ga imenuje tudi ameriški predsednik Trump, sedaj o Rusih in njihovi zaroti zoper človeštvo, in sicer s pomočjo cepiva proti virusu. Včeraj zvečer sem nekoga prosil, če je lahko meter in pol od mene, ker mi je dihal za ovratnik, pa me je sovražno pogledal, in sem se ustrašil, da me bo pretepel. Mask tako ali tako ne nosi skoraj nihče, ljudje so se sprostili, kot se reče. A očitno je nekaj biti sproščen, nekaj drugega pa razumen, resnicoljuben in ne preveč egocentričen. Kaj se torej dogaja?
 
Najprej vzamem v roke knjigo. Te dni berem: Awful Archives: Conspiracy Theory, Rhetoric, and Acts of Evidence (Rice Jenny, Ohio State University, 2020).
 
To je zares izvrstna knjiga, pravi poletni bralni užitek v košati senci domače fige. Na kratko.
 
Za začetek se vprašajmo, kaj so evidence, kaj so dejstva, kako lahko vemo, da je nekaj dejstvo, in kako zanesljivo vemo, da nekaj ni dejstvo. Zakaj je tako spraševanje pomembno za vsakdanje življenje?
 
Najprej je pomembno, ker verjetno ni človeka, ki ne bi sprejel nasveta, da je dobro počakati pri rdeči luči na semaforju, v določenem trenutku je dejstvo, da sveti rdeča luč, ne pa na primer zelena, in da ni prav koristno spiti pol litra klorovodikove kisline na tešče – koristno je vsaj verjeti nalepki na steklenici, na kateri piše, da je notri kislina, zraven pa je narisana mrtvaška glava.
 
Pomembno pa je tudi zato, ker evidence in dejstva vselej nekaj naredijo. Niso le nekaj statičnega, danega, niso zgolj nekaj, kar je tam, temveč obenem omogočajo, da ljudje z njimi naredijo nekaj očitno in celo otipljivo. Beseda evidenca namreč izhaja iz latinske besede evidentia, ki jo navadno prevajamo kot očitnost, izrazitost, jasnost, živahnost. Kaj to pomeni?
 
Ko nam nekdo ponuja evidence, dejstva, anekdote, mnenja, eksperimentalne dokaze, se v nas samodejno sproži razmišljanje, ker tako delujejo možgani, ali je to, kar ponuja, resnično ali ne. Ali so Marijo res gor vzeli? Kam so jo vzeli, kdo jo je vzel, kako jo je vzel? In redko smo v položaju, da sami preverimo in se prepričamo. Kako naj na primer preverimo obstoj NLP-jev? Kako naj se prepričamo, da je planet zares okrogel, ne pa ploščat? So Američani pristali na Luni ali niso? Kako naj to vemo?
 
Podobno je danes z koronavirusom. Nismo ga videli, ker je pač tako majhen, nismo naredili testov, da bi se prepričali, ali maske zares delujejo ali ne. Nismo zraven, ko zdravniki postavljajo diagnoze, in ne vemo, zaradi česa ljudje zares umirajo, ko nam sporočajo, da zaradi virusa.
 
Obstaja torej široko polje, v katerem moramo preprosto verjeti, ker druge možnosti kratko malo nimamo. Tu pa se nemudoma začnejo težave.
 
Številne evidence so namreč nefalsifikabilne, kot pravimo v žargonu, kar pomeni, da enostavno ne moremo dokazati, da so napačne, in ne moremo dokazati njihove resničnosti – preprosto nam uhajajo. Nekatere so anekdotične (zadnjič sem slišal, da je nekdo rekel, da se je tam nekje nekoč zgodilo …; meni se je tudi zadnjič pripetilo …) ali pa so kratko malo delčki zgodb, mitov, psevdoznanstvenih pravljic. Pomembno je torej verjetje.
 
In enako pomembno ali še pomembnejše je zanikanje evidenc. Jaz kratko malo ne verjamem v podnebne spremembe; ne verjamem, da virus sploh obstaja; sicer nisem čisto prepričan, da vem, zakaj ne verjamem, ampak tako pač je – vztrajam pri svojem. Ljudem, ki verjamejo v X, ljudem, ki zanikajo dejstva in evidence, ni mogoče dokazati, da se motijo. Preprosto se ne da, ker jih sploh ne zanima, ali se motijo ali ne.
 
To ne pomeni, da verjamejo v teorije zarote, kajti to sploh niso teorije (beseda teorija pomeni čisto nekaj drugega), pomeni zgolj to, da verjamejo. Verjamejo v nekaj več, kar pa nima nobene resne zveze s tem, kar imenujemo teorija.
 
Ali kot piše Jenny Rise, potem ko prebrska cel kup arhivskih dokumentov s področja paranormalnega, raziskovanja NLP-jev, regresije v prejšnja življenja, ploščate Zemlje, votle Zemlje etc.: ti dokumenti posredujejo nekaj več, nekaj intenzivnega, močnega, nekaj realnega, nekaj odštekanega, odbitega, nekaj zjebanega. In takih dokumentov je zares veliko.
 
Kot rečeno: na delu so procesi, nekaj se dogaja. Znanost je s svojimi dejstvi ter matematičnimi in logičnimi izpeljavami in eksperimenti, ki jih je treba nenehno ponavljati in preverjati, tako dolgočasna, tako nezanimiva, tako nič pustolovska. Zares zanimiva postane šele takrat, ko znanstveniki nečesa ne znajo pojasniti v celoti, ko jim nekaj uhaja, kajti tam je špranja, skozi katero vstopamo v svetove, polne nekonsistentnosti, deviantnosti, nenavadnosti, nenormalnosti, nepričakovanega, neregularnega in nereguliranega.
 
And it's so fucking good, kot reče pri večerji Šifra agentu Smithu. Rode pa dodaja: [nekateri] raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo.