Teorija Z in metamotivacija

Današnje četrto predavanje iz cikla psihologije izoliranosti, samote in osamljenosti posvečam ameriškemu psihologu Maslowu in britanskemu psihologu Bowlbyju. Na kratko komentiram teorijo Z in teorijo navezanosti ter pokažem, kako predanost človeških bitij vrednotam, ki jih Maslow imenuje B-vrednote, ne le bogati posameznike, temveč gradi temelje za resnično boljšo družbo, v kateri Bowlbyjeva teorija čustvene navezanosti ni le predmet na oddelku za psihologijo, temveč je pomemben del vsakdanjega življenja ljudi.

Že vsakdanji zdravi razum pozna znamenito teorijo motivacije, ki jo je razvijal ameriški humanistični psiholog Abraham Maslow. V šolah učitelji radi navajajo njegovo hierarhijo motivov, vendar so pri tem največkrat površni, zlasti pa ne vedo, da je slavni psiholog proti koncu svojega življenja nadgradil teorijo in jo preimenoval v teorijo Z. Spoznal je namreč, da obstaja tudi posebna motivacija, ki jo je imenoval metamotivacija.
 
S svojim razmišljanjem se je postavil ob bok ljudem, kot so Sokrat, Spinoza in Kant, če omenim le tri. Najraje bi dodal še četrtega, Lévinasa, vendar bi s tem storil krivico drugim, ki bi jih prav tako moral omeniti.
 
Maslow torej spoznava, da pomeni metamotivacija najvišjo možno motivacijo človeškega bitja, ki pomeni predanost, prevzemanje simbolnega poslanstva, ki je zavezano resnici, pravičnosti, lepoti, temu, kar je zares meaningful, polno pomena torej.
 
Pomembno je zlasti spoznanje, da tudi Maslow dojame, da so simbolna poslanstva ljudi zavezana ciljem, ki niso povezani z nobenimi drugimi cilji, ki jih torej skuša človek doseči, ker verjame, da so vredni sami po sebi. Na tej poti ne pozna nobenega preračunavanja in egoistične skrbi zase, saj daje prednost drugim ljudem.
 
Za take cilje je pripravljen žrtvovati vse, tudi življenje. Jezus Kristus je to zelo dobro vedel. Vedel je, to pa je tudi živel, da človeško bitje lahko doseže stopnjo modrosti, ki spremlja metamotivacijo. Za človeka, ki doseže tako stopnjo zrelosti in duhovnega razvoja, je značilno, da se ne čuti napadenega, ko se drugi ljudje ne strinjajo z njim, in se ne vede obrambno, ko se sooča z izzivi življenja; teh se preprosto ne boji.
 
Moder človek brezpogojno spoštuje druge ljudi in se ne pritožuje, kakšni so. Njegovo življenje ni napolnjeno z grenkobo in s kritiziranjem drugih ljudi, da bi umetno povzdignil samega sebe, temveč je zavezano pozitivnemu simbolnemu poslanstvu.
 
Simbolno poslanstvo, o katerem govorim, ima nekaj koordinat. Prvo koordinato predstavlja globoko razumevanje človeških potreb in želja. In ko rečem globoko, mislim na resnico, ne na izmišljene predstave, kaj naj bi ljudje zares želeli. Druga koordinata je tesno povezana s prvo. Zajema predstave o pogojih za spodbujanje razvoja vsakega posameznika kot prebivalca občestva. V taki viziji občestva ni hierarhij, ni izkoriščanja in ni izključevanja nikogar. Tretja koordinata je vsakdanje delovanje na način, ki odgovarja na vprašanje, ki si ga je zastavljal tudi Maslow: koliko realnih možnosti za zadovoljevanje svojih želja in uresničevanje metamotivacije ima čisto vsak človek?
 
Zapisano bo prišlo do polnega izraza, ko se bo čez nekaj časa zdelo, da kapitalizem zopet deluje s polno paro, kar bo pomenilo, da se bodo družbene razlike med ljudmi povečevale, ne zmanjševale. Takrat bo še bolj kakor danes jasno, kako prav je imel Maslow, ko je vztrajal, da je resnično zdrava šele tista družba, ki najbolj nagrajuje posameznike, ki prevzemajo na svoja pleča orisano simbolno poslanstvo, za etičnost torej, ne pa posameznikov, ki imajo največ denarja, premoženja, moči, vpliva in oblasti.