Teorija iger kot ugašanje fleksibilnosti

Razmišljanja o vedenju ljudi so pogosto ujeta v sporno domnevo, da ima vsak človek notranji, stabilni jaz ali ego, sebstvo ali kaj podobnega, ki se racionalno odloča med možnostmi. Freud ni bil prvi raziskovalec, ki je dokazal, da takega jaza ali sebstva ni, da je zgolj učinek delovanja imaginarijev, je pa najbolj prepričljivo pokazal, kaj se v resnici dogaja znotraj ljudi, ko se odločajo. Namesto enotnega jaza obstaja več jazov ali možnosti za imaginarne identifikacije, kot bi rekel Lacan, nad jazom je nadjaz, ki močno pritiska in vpliva nanj. Človek, ki se odloča, je zato bolj podoben bitju, ki ne izbira med danimi možnostmi, temveč je kreativno bitje, ki jih ustvarja. V vsakdanjem življenju pa je vendarle nekoliko drugače, saj obstajajo različne omejitve.

Prostor za kreativno odločanje je sicer velik, toda omejitve so prav tako velike. Sodobna kognitivna nevroznanost skuša razumeti delovanje možganov, brez katerih se človek seveda ne more odločati, in odkriva, da ustvarja matrice zgodb in tega, kar imenujemo sebstvo. Nekoliko pregnano rečeno: možgani delujejo tako, da konstruirajo mogoče identitete svojega lastnika in zgodbe, kako delovati.
 
Tako razmišljanje je precej oddaljeno od klasičnih in preprostih idej, da možgani sprejemajo zunanje dražljaje, jih predelajo in omogočajo racionalno izbiranje, kot ga opisuje teorija iger.
 
Možgani ustvarjajo, konstruirajo zgodbe, izdelujejo scenarije, po katerih se lahko človeško bitje ravna ali bi se lahko ravnalo. Več scenarijev, ne le enega. Nenehno ustvarjajo inovacije, nove zgodbe, nove delčke zgodb, nove fragmente, ki jih povezujejo v večje zgodbe, nove identitete, nove možnosti. Možgani so intrinzično kreativni.
 
Kognitivna nevroznanost torej odkriva, da možgani vzporedno, simultano, sočasno ustvarjajo različne scenarije, potem pa se v enem samem trenutku odločijo za enega, medtem ko ostale zavrnejo.
 
Prav zato obstajajo različni jazi, različna sebstva, ki se med seboj močno razlikujejo. Ne obstaja en sam, zlasti pa ne obstaja tisti, ki je resnični, pravi, kakršna je sicer priljubljena mantra.
 
Možgani so fleksibilni, elastični, izjemno prilagodljivi. Ne delujejo po enem samem scenariju, sploh pa ne delujejo po vnaprej izdelanem scenariju. Scenarije nenehno generirajo, ustvarjajo tudi scenarije o scenarijih, zato je človeško bitje, ki deluje konsistentno, v resnici zelo spremenljivo, fleksibilno.
 
Konsistentnost pa ne pomeni rigidnosti, togosti, dogmatičnosti, ne pomeni ponavljanja istega scenarija, ne pomeni fiksnosti, kakršno zasledimo v izjavah ljudi, ki trdijo, da so po naravi taki in taki ter da ne morejo ali celo nočejo biti drugačni.
 
Ne, konsistentnost pomeni možnost koherentnega delovanja in vedenja, izbiranja in odločanja, saj tudi življenje terja od ljudi hitro prilagajanje na različne situacije, terja spreminjanje scenarijev, njihovo preoblikovanje, novo zapisovanje, terja iskanje novih poti, ustvarjanje, generiranje novih poti.
 
Zakaj je potem tam zunaj toliko ljudi, ki se vedejo dogmatično, vedno enako, ki zgolj ponavljajo svoje dnevne rutine, ki se nikamor ne premaknejo, ne odkrijejo nobene nove poti, ne ustvarijo novega scenarija, ne predlagajo ničesar zares novega?
 
Resnično, lahko bi živeli na tisoč različnih načinov, a se oklepamo enega sama, kot da je svet in nedotakljiv, celo takrat, ko nam je očitno v škodo. V odgovor na to vprašanje ustvari Freud nov koncept: prisila k ponavljanju.