Temni projekt

Ko se v Evropskem parlamentu v Strasbourgu začne razpravljati o vladavini prava v Sloveniji, vemo, da je nekaj hudo narobe. Ljudje ne začnejo razpravljati o vladavini prava, ko je ta nesporna, samo zato, ker imajo slučajno pet minut časa. Razpravljanje je še pomembnejše v luči večnega zatrjevanja, da potrebujemo vladavino prava in da je njegovo vladanje civilizacijski dosežek brez primere. Ne obstaja torej politik, ki bi bil proti vladavini prava, in ne obstaja politična stranka, ki v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih ne bi nenehno ponavljala in zapisovala v svojih programskih dokumentih, da je za vladavino prava.

Če vladavine ni, je skoraj nemogoče dojeti, zakaj je ni, če pa so vsi zanjo. A če obstaja, je razpravljanje o njej nesmiselno in nepotrebno, razen če želijo razpravljavci ugotoviti, da obstaja in jo nato še zatrditi. V tem primeru zadošča, da sprejmejo zagotovilo teh, ki pravijo, da je Slovenija zavezana okrepljenemu in strukturiranemu dialogu o vladavini prava. Čisto mogoče je, da tudi v Severni Koreji vladajoča elita vztrajno ponavlja, da je treba spoštovati zakone in ustavo, da je torej za vladavino prava. Kateri človek bi pravzaprav sploh lahko bil proti taki vladavini? Ali je sploh mogoče biti proti njej.
 
Človeška bitja lahko preživijo le v svetu, v katerem si izmislijo pravila in jih zapišejo, da jih ne pozabijo. Ne morejo namreč živeti kot živali, ki jih vodijo instinkti. Ko pravila zapišejo, si obljubijo, da se jih bodo držala, da jih bodo torej spoštovala. Vedo, da je v njihovo in občo korist, če se jih res vsi držijo.
 
Obenem vedo, da nikoli ne bodo živela skupaj tako, da bi se pravil držali čisto vsi in na enake načine. Nepisani del pravil je namreč tudi pravilo, kako se ne držati pravil, kdaj in na kakšen način jih obiti. Spoštovanje pravil je zato mogoče pogojevati: pravil se bomo držali pod temi in temi pogoji.
 
Kar velja za posamezno človeško bitje, pravil se lahko drži, obenem pa se drži tudi pravil, kako se jim izogniti, kako jih kršiti, velja tudi za občestva. Ljudje se lahko medsebojno tiho strinjajo, da skušajo uveljavljati pravila, ki predstavljajo različico obstoječih pravil oziroma, natančneje, ki predstavljajo nov razlago pravil, ki sicer veljajo.
 
Torej ni pomembno le, katera so pravila, ki naj bi se jih držali, pomembno ni le pravilo, kako jih kršiti, pomembno je tudi njihovo razlaganje.
 
Ko razlagamo pravila, lahko verjamemo, da se jih držimo celo bolj kot drugi ljudje, ki imajo drugačno razlago istih pravil. Zadeva je zapletena.
 
Še najbolj se zaplete, ko je na delu množična psihologija. To je takrat, ko ljubljeni voditelj ali ljubljena voditeljica, kar je sicer redkeje, razprede svoje lovke po občestvu tako daleč od sebe in tako močno, da številni ljudje zgolj sledijo in skušajo pristaviti svoj lonček. Primer takega delovanja je Hitler, ki ga je bilo po letu 1933 tako rekoč nemogoče odstaviti, ker je imel v svojih rokah tako veliko moč, da so bili vsi drugi preprosto prešibki, da bi kaj storili. Znano je celo, da so na Hitlerja poskusili izvesti nekaj deset atentatov, a je preživel čisto vse.