Temelji nove morale

Včasih smo govorili, kako družba negativno vpliva na posameznika, ga zatira in mu ne dovoli dovolj svobode. Modrovali smo, kako jo razsvetliti, kako jo narediti boljšo, kako se osvoboditi, kaj narediti, da nas ne bodo tako zelo nadzorovali. Potem so napočili liberalnejši časi in se je zdelo, da se vse osvobaja, da vse raste, da je vse čisto drugače, da bomo dohiteli in celo prehiteli Švico, karkoli naj bi že to pomenilo. Svobode je bilo vse več, vsakdo je lahko začel sanjati, da bo uspel in da bo dosegel, kar je sploh mogoče doseči. Zdelo se je, da so na delu sami vzvišeni ideali in da ljudje težijo k hvalevrednim ciljem. Nihče ni želel biti len, nihče ni želel veljati za delomrzneža in čudaka, ki se mu ne ljubi uspeti. In vprašanje, ali k ciljem in uspehu res vodi ravna cesta, se ni zastavljalo. Obenem je veljalo, da uspeh samodejno prinese še srečo, občutke, da ima vse skupaj smisel, da je vredno. Le da je postajalo vse bolj jasno, da so na delu velike, nevarne iluzije, ki lahko vodijo tudi k depresiji, obsesijam, kompulzijam, perfekcionizmu in poskusom samomora. Številni uspešni ljudje so tudi zelo poškodovani, le da mediji vztrajno prikazujejo le svetlo plat, zato je osrednja televizijska informativna oddaja od sedmih zvečer pogosto prenapolnjena s prikazovanjem stopničk in z vzhičenimi vzkliki, kako je naš ta pa ta zopet uspel, in sicer s trdim delom, z disciplino, pa seveda z jekleno voljo in vztrajnostjo. In medtem ko posamezniki jeklenijo voljo, da bi stali na stopničkah ter užili petnajst minut minljive slave, upajoč, da bo sreča prišla v paketu, milijarderji ne postajajo le vse bogatejši, temveč tudi vse močnejši.

Danes ena sama korporacija omogoča popoln nadzor nad polovico človeštva, zato Frances Haugen, pred časom zaposlena v tej korporaciji, poziva k zunanjemu nadzoru nad družbenimi mediji, da bi postali bolj odgovorni do družbe. Kdo naj torej koga nadzoruje?
 
Njeno pozivanje je daljni odmev Marxovega spoznanja, da kultura lastnikov kapitala postavlja dobičke pred ljudi. Nič novega torej. Kar je bilo na začetku osvobajanje ljudi, družbeni mediji so se oblikovali kot prostori čiste svobode, kjer lahko posameznik uresničuje svoje potenciale in objavlja svoja mnenja brez vsake cenzure, je sedaj kraj, ki ga je treba regulirati, ker je očitno poblaznel.
 
Zaradi njegove poblaznelosti trpijo zlasti mladi ljudje in predvsem najstnice. Obremenjene so s telesnimi podobami, ki krožijo po virtualnih prostorih, še veliko bolj pa so obremenjene z duševnim zdravjem. Sreče ni od nikoder, čeprav jo nenehno obljubljajo in zagotavljajo, ves čas narašča odvisnost od zahtev, da je treba delati in biti še srečen povrhu.
Jutranje občutke spremlja spoznanje, da bo dan še slabši od prejšnjega, da bo še več primerjanja med telesi in njihovimi podobami, da bo še več tekmovalnosti in prizadevanj, da bi bil življenjski slog zares tak, kakšen mora biti, čeprav ni jasno, zakaj bi moral biti ravno tak, kot se zdi, da mora biti.
 
Od Sokrata naprej pa je jasno, da človek, ki zares ve, kaj je dobro, tudi dela dobro. Zares ve takrat, ko postane ideja dobrega organski del njegovega življenja, ko ni zgolj ideja, uskladiščena v možganih, od koder jo je mogoče ob priložnosti potegniti in se pokazati pred drugimi ljudmi. Nevednost, še bolj pa brezbrižnost, sta vira upadanja moralnih standardov.
 
Temelji nove morale, ki jo človeštvo potrebuje, so pravzaprav stari: pot skozi življenje ustvarjaš tako, da hodiš. Hodiš tako, da je resnica poti, ki jo s tem ustvarjaš, že resnica, ki se ji želiš približati. Življenje tako postaja resnica, pot, po kateri hodiš, je resnica, ki jo iščeš. Resnico življenja tako ustvarjaš s potjo, po kateri hodiš, hodiš pa tako, da jo ustvarjaš. S potjo ustvarjaš resnico, življenjska pot je resnica, življenje samo je resnica.  
 
Nova morala je morala posameznika in občestva, ki natanko s kritično mislijo razkrinkava in sesuva poblaznele ideale uspeha, samoaktualizacije in nenehnega reguliranja samega sebe, zlasti čustev in občutkov, ki sicer ves čas sporočajo, da je aktualno neoliberalno kapitalistično življenje že zdavnaj implodiralo, kar pomeni, da se je pogreznilo samo vase, le da tega še ne ve.
 
Prav zato mu je treba povedati. Vedno znova.