Telo, polno prostora

Ko imam ob petkih post, bolj kot sicer čutim, kaj pomeni, da je telo polno prostora; skoraj bi rekel, da je neskončno. Enako čutim, kaj pomeni hoditi skozi življenje počasi, kaj pomeni, da se nikamor ne mudi, da ni treba početi treh stvari sočasno in zato vsako površno. Čutim tudi, kaj pomeni, da nisem več mlad, da mladi ljudje hitijo, ker morda verjamejo, da je njihovo življenje inherentno dinamično, hitro, da morajo biti učinkoviti in produktivni, da morajo priti nekam in da morajo uspeti. Hvaležen sem, da sem na stara leta končno postal romar.

Počasno bitje srca, manj kot petdeset na minuto, spremlja občutek, da je časa zelo veliko, saj je na voljo veliko minut in ur. Zdi se, da ga ravno ne zmanjkuje, da ga je vselej dovolj, da obstaja preobilje časa.
 
Paradoks je, da zaradi preobilja časa ne nastaja občutek, da je treba narediti še to in ono, saj se rojeva občutek, da ravno ničesar ni treba narediti. V ospredje se prebije želja. In vprašanje, kaj želim početi, ne, kaj moram, da bi komu ustregel, da bi bil kdo z menoj zadovoljen.
 
V enem dnevu je mogoče nakopičiti veliko zadev, objektov, predmetov, storitev, vsega, celo denarja; oni dan so milijarderji zaslužili nekaj milijard v enem samem dnevu, ker so borze poletele v nebo. Ali pa sploh ni treba kopičiti. Ni treba, na primer, kopičiti stavkov. Nekateri ljudje govorijo tako hitro, kot bi hoteli nekomu dokazati, da lahko v minuti povedo cel kup stavkov. V resnici jih povedo, vendar imajo problem, kajti tudi sogovorcem se mudi, zato včasih govorijo drug čez drugega, vzporedno, kar zlasti pomeni, da se ne poslušajo. Če hočeš povedati veliko stavkov, te kajpak ne zanima, ali koga slišiš ali pač ne. Vseeno ti je, ker se ti zdi pomembno le to, da poveš veliko. A za koga so vsi ti stavki? In za koga so vse te milijarde?
 
Počasno utripanje srca in občutek notranjega miru spremlja posebno zaznavanje prostora. Ta ni kakor posoda, v kateri so predmeti, ampak je nekaj, kar se nenehno premika, spreminja, preoblikuje. Meditativna izkušnja. Sem del tega prostora, pravzaprav ga utelešam, moje telo je del prostora. Ni v prostoru, ampak je prostor.
 
Prostor ima globino, moje telo ima globino. Pravimo, da je prijateljstvo lahko globoko, da je ljubezen lahko globoka. Res je, kot je globok prostor, ki se premika. Premikam se kot prostor, ne skozi njega. Kam se premikam?
 
Nobenega cilja ni, nobenega tja. Je premikanje. Hodim in se premikam. Sem romar, le da ne obstaja cilj, ki naj bi ga dosegel. Ne romam tja – pravzaprav lahko rečem, da ne romam nikamor. Hodim skozi življenje? Ne, živim, ko hodim. Živim tako, da hodim kot romar; moje življenje je romanje. Končno.
 
Potrebna je pot, da kam prideš, potreben je cilj, pravijo. Zastaviti si moraš cilje, potem pride tudi motivacija, dodajajo. Kot bi brali poceni psihološke priročnike in ob tem ne bi razmišljali.
 
Ne, pot ustvarjaš, delaš jo s svojo hojo. Odločiš se. Postaviš eno nogo pred drugo in začneš hoditi. Postaneš romar. In nikomur ne dolguješ prav ničesar. Končno absolutno razumem ljubezen: hoja, skupaj, romanje. Ni treba, da mi drugi kaj da, da me potrjuje in hvali in se strinja z menoj. Dovolj je, da roma z menoj.