Tehnologija ali načelo egalitarnosti?

Lahko smo povsem pomirjeni, nam sporočajo. Tehnologija bo rešila svet in vse na njem pred podnebnimi katastrofami. Rešile nas bodo tehnologije, ki jih imajo v rokah velike korporacije in jih razvijajo. Torej nas bodo rešile korporacije, ki obstajajo zaradi proizvodnje dobrin in storitev za dobičke. Kdor ve vsaj malo, kako delujejo take korporacije, ki upravljajo z večino vsega kapitala tega sveta, dobro ve, da razvijajo poslovne modele, ki temeljijo na algoritmih. Z njimi obdelujejo orjaške količine podatkov o nas, o naših željah, nakupovalnih navadah, medsebojnih odnosih, življenjskih slogih. Do takih podatkov imajo dostop številni ljudje, menedžerji, strokovnjaki, lastniki kapitala, le ljudje, o katerih so podatki, ga nimajo.

Korporacije naj bi torej rešile svet. Naj bom zelo natančen.
 
Podnebne spremembe, ki smo jim priča, niso naravne. Nastajajo zaradi posebnega načina družbenega življenja ljudi v zadnjih nekaj stoletjih. Takemu načinu življenja pravimo kapitalizem. Korporacije so izdelki sodobnega kapitalizma, obenem so njegove nosilke. Brez korporacij kapitalizma, kot ga poznamo, sploh ne bi bilo.
 
Korporacije torej po definiciji ne morejo zapustiti kapitalizma. Če rešujejo ljudi pred podnebnimi spremembami, rešujejo sebe pred propadom in kapitalizem pred izumrtjem.
 
Kapitalizma ne bi smeli reševati pred izumrtjem, ker je inherentno nepravičen, ker je notranje razdeljen na družbeni razred teh, ki imajo dostop do kapitala, in onih, ki ga nimajo. Kapitalizem tudi ponižuje vrednote, ki jih najbolj cenite: egalitarnost, solidarnost, skrb za drugega, sočutje, resnicoljubnost. Reševanje kapitalizma pred izumrtjem ipso facto pomeni reševanje takega načina delovanja pred izumrtjem, to pa ne more biti v najboljšem interesu zdravega razuma, saj je v najboljšem interesu kapitala.
 
S pomočjo tehnologij bo kapital vse bolj nadzoroval čisto vsakega prebivalca tega planeta. Že danes je samo v kitajskem mestu Chongqing več kot dva milijona in pol nadzornih kamer, ki so nameščene dobesedno vsepovsod; to je 168 kamer na tisoč prebivalcev. Le čemu bi nadzorovali ljudi?
 
Tudi najboljši interesi korporacij in držav, ki jih nadzira kapital, ne morejo ponuditi nobenega boljšega odgovora, kot je ta, da je nadzor potreben za krepitev takih načinov življenja, ki jih kapitalizem sočasno ustvarja, nadzoruje in upravlja z njimi. Torej je razvijanje tehnologij najbolj neposredna pot v totalitarizem. Kdor ima v rokah nadzor nad ljudmi, ustvarja pogoje njihovega življenja, češ da zgolj streže njihovim željam, obenem pa ustvarja objekte želja in določa, kaj ljudje želijo. Krog se sklene. Ljudje želijo nove in nove dobrine, za katere verjamejo, da zadovoljujejo njihove želje, sočasno pa se pustijo nadzorovati, da bi ustvarjalci dobrin vedeli, kaj želijo.
 
Tehnologije torej ne bodo rešile sveta pred podnebnimi spremembami, bodo pa dobro orodje v rokah teh, ki hočejo še več nadzora nad ljudmi, da bi ohranili kapitalistični način življenja. Ohranjanje kapitalističnega življenja pomeni, da ljudje še naprej nimajo enakega dostopa [do kapitala].
 
Princip egalitarnosti pa nam narekuje natanko to. Erik Olin Wright v svoji knjigi How to Be an Anti-capitalist in the 21st Century zapiše, da je načelo egalitarnosti zavezano enakemu dostopu ljudi do nečesa. Enak dostop ni isto kot enake možnosti ali enake priložnosti, saj je radodarnejši in bolj sočuten do ljudi. Poleg tega je bolj sociološko in psihološko realističen, poudarja Wright.
 
Pravična družba zato ni družba nadzora, temveč je občestvo, v katerem imajo ljudje v največji možni meri vse življenje enak dostop do takih pogojev življenja, da ga lahko imenujemo meaningful.