Tančica brezbrižnosti

Ni le tančica brezbrižnosti, temveč je tudi tančica nevednosti. Andrew Glikson: Medtem ko politiki govorijo o cilju 1,5 °C, je povprečna globalna temperatura že presegla to raven in se verjetno bliža 2 °C, če upoštevamo prehodne kratkotrajne maskirne učinke aerosolov. Tako Hansen in Sato (2012) ocenjujeta, da aerosoli znižujejo globalno temperaturo med -1,0 °C in -1,2 °C, kar pomeni, da so realne povprečne globalne temperature blizu +2°C nad predindustrijsko ravnjo. Nasprotno pa je sklicevanje na segrevanje za ~1,02 °C, ta podatek navaja NASA, mogoče primerjati z merjenjem bolnikove telesne temperature šele potem, ko vzame odmerek aspirina. Poleg tega se ta anomalija meri od obdobja 1951–1980, medtem ko Pariški sporazum zahteva predindustrijsko raven (The exclusion of climate scoience from COP meetings, 4. november 2021). Natanko tudi vemo, kdaj se je začela industrijska revolucija, ki je izraz za prehod z metod ročne proizvodnje na strojno, za vse večjo uporabo parne in vodne energije, za razvoj strojnih orodij in vzpon mehaniziranega tovarniškega sistema (vir: Wikipedija). Vse to se je dogajalo v obdobju med 1760 in 1840. Kaj je torej predindustrijska doba? To je obdobje pred letom 1800, grobo rečeno.

Pomembne pa niso le pravljične politične pripovedi o lepši prihodnosti, ki jih z modnim besednjakom ubesedujejo politiki, da bi naredili vtis, kako zelo so motivirani za spreminjanje sveta, pomembne niso le raziskave, ki dokazujejo, da bi številni ljudje najraje ohranili železne navade, da torej ne bi spreminjali svojih življenj, na katera so navajeni, pomembno je še nekaj drugega; slednje je morda še pomembnejše kot vse drugo. Mislim na staro dobro Freudovo spoznanje, ki je del razsvetljenske tradicije, da je vsako presojanje sveta in tega, kar je v njem, zavezano nekemu problemu, ki ga znamo misliti.
 
Problem je tale: obstaja nereflektirana partikularnost, ki vztraja. Na vsakem simbolnem kraju, na katerega se postavimo, da bi razlagali in presojali vedenje ljudi ter njihovo delovanje, vztraja nekaj, česar ne reflektiramo. Je neodstranljiva, velja za vsak simbolni kraj. Pomaga le kritična misel, ki pomeni premik na drugo pozicijo, drugam, in omogoča refleksijo prejšnje pozicije in samega premika na drugo pozicijo.
 
Tako je jedro resnične kritične misli. Ali po domače: kritična misel, ki ne sesuje pozicije, od koder je mogoča, sploh ne zasluži svojega imena.
 
Tradicionalno razsvetljensko spoznanje je danes enako blokirano in prezrto kot pred časom; obstaja tančica nevednosti. Samo gibanje časa ga namreč ne krepi in ne potiska v ospredje. Temni časi so zato mogoči tudi danes. Niso zgolj del srednjega veka, za katerega bi radi verjeli, da se ne more ponoviti.  
 
Vse skupaj lahko zabelimo še s filozofskim premislekom. Kant dokaže razcep med pojavi in stvarjo na sebi kot razcep, ki se pojavi znotraj sveta pojavov. Ne prileti od zunaj, od onkraj. Človek s svojim razmišljanjem o svetu pojavov v svetu pojavov pride do spoznanja o razcepu. Ta je ves čas že del sveta pojavov, znotraj katerega ga je mogoče misliti.
 
Svet pojavov je torej znotraj razcepljen, sam razcep pa je del sveta pojavov. Torej smemo reči, da je pojav, spada v množico pojavov. Politiki pa se vztrajno obnašajo, kot da o tem razcepu ne vedo prav ničesar. Kritične misli zato ne premorejo, to pa je dolgoročno v škodo vseh ljudi.