Tako je to življenje

V pismu, ki ga je v zaporu napisala Rosa Luxemburg prijateljici Sophie Liebknecht, beremo o surovem dogodku, ki mu je bila priča, o dogodku, ki bi ga lahko videli sleherni trenutek, a ga ne vidimo, ker ga je težko videti, res pa je tudi, da ga ne želimo videti; kasneje bo razvidno, da mislim na klavnice, v katerih gojimo živali, da jih nato pobijemo in pojemo. Rosa v pismu pripoveduje, kako so pripeljali na dvorišče, kjer se je običajno sprehajala, vagon. To je bil oskrbovalni vagon; pismo je bilo napisano 24. decembra 1917, tik pred božičem torej, kar nikakor ni nepomembno. Tokrat so namesto konj vanj vpregli vodne bivole. Uporabljali so jih torej kot tovorna živinčeta. Toda vagon je bil tako močno naložen, da ga bivoli nismo mogli potegniti na določeno mesto, zato so jih začeli njihovi vodniki pretepati z biči. Ali ne poznajo nobenega usmiljenja do živali, je vprašal nekdo. Nihče nima usmiljenja do nas, ljudi, je bil odgovor. Živali kajpak niso mogle vedeti, kaj se dogaja in zakaj so jih ujeli, pred tem so bile proste, divje živali, zakaj morajo vleči vagone in čemu jih pretepajo z biči. Prvega svetovnega klanja med ljudmi je bilo sicer že konec, toda vprašanje je, koliko vojakov je takrat natančno vedelo, zakaj se je klanje sploh zgodilo, čemu so umirali v jarkih, zakaj so jih pobijali z bojnimi strupi. Pismo se konča takole: življenje je treba sprejeti, kakršno je [in vztrajati] pogumno, nepreplašeno, z nasmehom na obrazu – kljub vsemu. Vesel božič. Tako je pisala Rosa Luxemburg leto dni pred usmrtitvijo, ki ni bila bistveno drugačna od smrti tistih bivolov, ki so umirali pod težo bremen, pretepeni do krvi, izmučeni, izstradani. Resnično je treba videti tudi dokumentarno filmsko mojstrovino, pod katero se je podpisal Peter Jackson, njen naslov pa je They Shall Not Grow Old.

Ljudje imajo veliko laičnih razlag, zakaj se med seboj pobijajo, zakaj pobijajo živali, zakaj morajo jesti rakotvorno rdeče meso, toda v glavnem bolehajo za hibo, za katero tudi sicer boleha njihovo pojasnjevanje sveta. Znajo ugotoviti, da se nekaj dogaja, ne znajo pa povedati niti, zakaj se dogaja, niti kako se dogaja.
 
Vzemimo v pretres uživanje rdečega mesa. Ljudje ugotovijo, da jim paše, da ga lahko kupijo v trgovini, ne vedo pa, zakaj jim paše, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da pride v njihovo zavest občutek, da jim paše.
 
A to še ni vse. Morda je odločilno, da jim je za interpretacije ali razlage vseeno, dokler jim je nekaj v zadovoljstvo.
 
Pa vendar se velja za trenutek zadržati ob zgoraj zapisani izjavi neznanca, da se za trpljenje ljudi nihče ne zmeni. Morda je imel prav. Morda ni čisto res, da se nihče ne zmeni, je pa res, da je takega zanimanja dosti premalo, kot je dosti premalo empatije za trpljenje živali, ki jih vsak dan jemo, čeprav ni dobrega razloga, da bi jih morali jesti.
 
In ko bo na tem svetu še več milijonov prebežnikov, ki bodo bežali pred posledicami globalnih podnebnih sprememb, bo še bolj očitno, kdo se za koga zmeni, kdo pa postavlja pred sotrpina rezilne žice in se skuša ograditi od njega.