Tak čas

Tako mladi Stalin kot mladi Hitler sta pridno hodila v šolo, lepo pela vsak v svojem zboru, Stalin bi lahko postal teolog, Adolf pa je pod materin vplivom nekaj časa govoril, da bo nekoč katoliški duhovnik ali pa vsaj – umetnik. Končalo se je čisto drugače. Hitler se je oklenil nacionalizma, Stalin je razvil še mnogo širše ideje, oba pa sta v glavnem uničevala.

Če živimo v obdobju, ko je treba dokončno odrasti, kot ugotavlja Boris Johnson, potem se prav zdaj dogaja natanko to, o čemer je razmišljal Marx pred stoletjem in pol, ko je trdil, da vselej obstaja posebno zgodovinsko obdobje in da so nekatera od teh posebnih obdobij taka, da imajo še dodatno zanimiv, če ne kar radikalen status. To so namreč obdobja, ko ljudje dosežejo nekaj, česar sicer ne dosežejo. Kot bi se povzpeli sebi na ramena in vnovič pogledali nase in na svet, v katerem živijo, ter ugotovili, da so dotlej spregledali tiste razsežnosti lastnih eksistenc, zaradi katerih ima življenje vrednost in zaradi katerih ga je treba včasih korenito spremeniti. To sedaj razumejo kot nekaj univerzalnega, kot nekaj, kar je bistveno za realnost in človeške eksistence. Po domače: napoči čas, ko spoznamo, da se moramo postaviti na pravo stran, ne pa na tisto, ki nam je bolj všeč zaradi našega pogleda na svet in jo imamo za svojo. Sedaj je tak čas.
 
 Univerzalno resnico lahko spoznamo le tako, da se postavimo na pravo stran. Ne na nekakšno objektivno ali absolutno, ker ne obstaja, temveč na tisto, ki v določenem zgodovinskem obdobju edina omogoča vpogled v univerzalno resnico in korak naprej.
 
Danes tako lahko artikuliramo resnico tega, kar se nam dogaja, le, če se postavimo v položaj generacije otrok in mladih. Samo ta generacija resnično ve, kaj pomenijo podnebne spremembe, zaradi katerih bo njihova prihodnost zelo prizadeta.
 
Položaj mladih tako ni le ena izmed možnosti, njihovo mnenje o svetu ni še eno izmed številnih. Njihovo mnenje je posebno, odstopa od vseh drugih. Resnica je namreč parcialna, vendar je obenem tudi univerzalna. Če nismo angažirani, če torej ne dojemamo položaja mlade generacije, smo v slabem in celo brezizhodnem položaju, ker bodisi zastopamo svoje napačno partikularno mnenje o svetu ali pa vztrajamo, da potrebujemo nekakšno objektivno gledišče, od koder bi zrli v svet, kakršen zares obstaja.
 
Če torej zares hočemo odrasti, moramo biti danes mladi in moramo gledati na svet z njihovimi očmi. Svet sicer lahko interpretiramo ali razlagamo na različne načine, kot pravi Marx, vendar je šele naš angažma tisto pravo, je šele naša dejavnost tista, ki ga zares spreminja, spreminjati pa ga tudi mora, če nočemo tvegati tragičnosti ponavljanja istega.
 
Ali ni že Sokrat delal natanko tega? Saj ni sedel doma in gledal v zrak, razmišljal in filozofiral. Odšel je ven, na trg in se angažirano pogovarjal z drugimi ljudmi, s komerkoli, ki je bil voljan pogovarjati se. Prava filozofija je zato vselej angažma, je delo na trgu in ulici, bi smeli dodati; filozofija kot razmišljanje filozofa v samoti njegove sobice, je zgolj patetična.
 
Če bi Sokrat zgolj posedal po blazinah v svojem domu in filozofiral v tri krasne, ga nihče ne bi obtožil, da kvari mladino. Ni logike, da bi ga, saj verjetno sploh ne bi prišel v stik z njimi.
 
In ko je prišel v stik z njimi, je skupno pogovarjanje že spreminjalo družbo in svet. Spreminjalo je vse udeležence in natanko tega so se ustrašili zastopniki oblasti.
 
Kaj vse skupaj pomeni za nas? Pomeni tole. Nekatere oblike življenja so dokončno postale zastarele. Odrasti pomeni, da se začne najstnik obnašati drugače, bolj zrelo in razumno. Naredi refleksijo lastnega obnašanja in ugotovi, da je čas za premik naprej. In ko to globoko dojame, preprosto naredi nov korak.
 
In ve, da je, čeprav na nov način, zvest nečemu staremu, klasičnemu, univerzalnemu in celo absolutnemu. Preprosto ve.