Svobodni posamezniki na svobodnih trgih

Platon si je pri razumevanju tega, kar imamo ljudje med seboj, pomagal tudi z alegorijami in miti. Njegova prispodoba o votlini je na primer splošno znana, a je še vedno vse premalo uveljavljena pri vsakdanjem razmišljanju o svetu in ljudeh. V resnici je namreč zelo uporabna. Filozof, ki zapusti votlino in se vrne k sotrpinom, da bi jim poročal o nekem drugem svetu, ne naleti na dobrodošlico, kot je morda pričakoval, ko se je vračal – ljudje raje še naprej živijo v mračni, vlažni votlini, na katero so navajeni od nekdaj, in opazujejo sence na steni, ne da bi se spraševali o njihovem poreklu, pomenu in smislu. Filozof je pri tem kot posameznik nemočen, vendar lahko vztraja; če je na dobri poti, tudi mora, seveda – taka je njegova usoda.

Podobno je uporabil Lacan antično zgodbo o Aktejonu in Dijani, da bi ponazoril pomen Freudovega revolucionarnega odkritja nezavednega za razumevanje človeške psihe in medsebojnih odnosov. Toda o nezavednem še danes ne govori tako rekoč nihče, kot da je Freudovo odkritje nepomembno ali kot da ne obstaja, kar je še veliko slabše.
 
In lahko bi dodal. Podobno kot se je Marx loteval branja nemških filozofov, zlasti Kanta in Hegla, se je pozneje Lacan lotil branja Freuda. Ne da bi ponavljal za njim ali ga kritiziral, temveč zato, da bi se česa naučil od velikana, ki je odkril nezavedno in pomen vračanja nezavednega, saj se nezavedno vselej nujno vrne.
 
Kdor se hoče česa naučiti od Freuda ali katerega od drugih velikanov, drugo je, če mu je vseeno za velikane, ima pred seboj precej zahtevno nalogo. Če je velikan kakor Aktejon, mora vztrajati pri iskanju oziroma lovu. Nadaljevati mora po poti, na katero se je podal. Podal se je namreč na pot, ki vodi proč od vsakdanjega življenja v divjino, v svet, kamor drugi niti ne upajo, na neraziskano področje, kjer ne moreš biti nikoli vnaprej prepričan, na kaj boš naletel, lahko pa si prepričan, da bo nekaj zelo drugačnega, ko se boš končno srečal z novim.
 
Redki so, ki se podajo na tako negotovo in celo nevarno pot, saj je udobneje vztrajati na znani poti, toda kdor se poda, bi moral tudi vztrajati na njej. Eden ključnih razlogov za tako vztrajanje je psihoanalitično spoznanje, da je vsak raziskovalec v nevarnosti, da začne na poti proizvajati simptome, ki se jih ne zaveda, kar pomeni, da popušča in sestopa s poti, po kateri se je podal, ne da bi to vedel; s tem že deluje zoper to, kar imenujemo obče dobro.
Mimogrede: nezavedno je vednost, ki ne ve, da je vednost.  
 
Vztrajanje pomeni, figurativno rečeno, tudi analiziranje lastnih simptomov. Taka je ključna psihoanalitična lekcija, ki ima univerzalno vrednost, saj nihče ne more biti izvzet že zato, ker je človek, bitje torej, zmožno za razmišljanje. Upravičeno zato lahko povzamem po Lacanu, da ima tudi psihoanaliza simptome, ki terjajo psihoanalitično obravnavo oziroma analizo.
 
Seveda pa človek s tako analitično držo tvega izključitev, kot je pokazal Platon, zato je Lacan še enkrat smiselno dodal, da se je dobro poučiti o tem še pri Spinozi, ki so ga izključili iz judovskega občestva in prepovedali, da bi se kdorkoli družil z njim. Še ena psihoanalitična lekcija: ni res, da ljudje praviloma odprejo roke in širokogrudno sprejmejo popotnika, ki vztraja na orisani poti in analizira simptome – tudi svoje.
 
Tako vztrajanje je obenem dobra vaja v etičnosti, pa tudi v razumevanju tega, kar je doživel Lacan, pa ne le on, na svoji koži.
 
Doživel je učinke tega, kar je sam prepoznaval, natanko zaradi vztrajanja, kot močno prepletanje kapitalistične logike svobodnih trgov s psihološko logiko svobodnih posameznikov, ki skušajo na takih trgih uspeti in preživeti.
 
Še danes je vogelni kamen ideoloških praks poudarjanje pomena zdravih posameznikov, ki se prilegajo strukturnemu delovanju svobodnih trgov, in sicer tako, da, skladno z zahtevami časa, delujejo kritično, ustvarjalno in out of the box.
 
Paradoks sodobnega zdravega jaza je zato tale: bolj ko sem ustvarjalen in drugačen, bolj sem prilagojen sistemu in bolj enak sem drugim zdravim jazom, ki se trudijo biti enaki, da bi sistem čim bolje deloval.
 
Sodobni menedžerji duš ali njihovi upravljavci zato niso togi, zadrti administratorji in uradniki ali celo nosilci oblasti, ampak so skoraj profesionalni psihoterapevti, motivatorji in razlagalci strategij za zdrav način življenja, uspeh v življenju in kopičenje dobrin. Svobodni trgi jih kajpak nagrajujejo, ljudje pa so jim hvaležni za vse napotke, nasvete in za vso podporo, da so lahko še naprej zdravi.
 
Freud je kot psihoanalitik, čeprav je bil po osnovni izobrazbi zdravnik, odprl povsem novo polje, v katerem se oblikuje drugačen odnos med pacientom in analitikom. Odpre polje, v katerem se mora analitik za razliko od zdravilcev in teh, ki normalizirajo posameznike, usposabljati v polju filozofije, zgodovine, književnosti, v humanistiki in družboslovju, kar pomeni mnogo, mnogo več usposabljanja, kot so ga deležni zdravniki, psihiatri, psihologi ali psihoterapevti.
 
Tako usposabljanje je dobra pot, na kateri ne zdravimo ljudi in jih ne spreminjamo v svobodne posameznike, ki naj živijo na svobodnih trgih, ampak analiziramo simptome, kar je čisto nekaj drugega in veliko boljšega. 
 
Danes je prvi maj, praznik dela. Začelo se je praznovanje.