Svobode ne damo

Kaj pomeni svoboda človeškega bitja? Ljudje so tako močno prepričani, da imajo svobodno voljo, da preprosto niso pripravljeni niti prisluhniti znanstvenim in filozofskim dokazom, da svobodna volja ne obstaja. Njihova drža ne preseneča, kot ne preseneča prepričanje, da je tam zgoraj nekdo ali nekaj, ki vpliva na njihove usode. Na eni strani je torej svobodna volja, na drugi je popolna vdanost v moč nečesa ali nekoga, ki vleče nitke. Zares zanimiva pa je šele tretja pot. To je pot razmišljanja o oblikah družbenega zatiranja, hierarhičnih odnosih, načinih življenja, ki ljudem vsak dan onemogočajo svobodno politično, kulturno ali seksualno delovanje.

Ameriška filozofinja Angela Davis je že dolgo časa avtorica, ki me živo zanima. Njena uporniška drža iz šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postala svetovno znana in ugledna filozofinja, mi je še vedno za vzor, zaradi katerega sem še bolj prepričan, da filozofiranje ne le, da ni nakladanje, temveč je revolucionarna drža – in če ni revolucionarna, je hitro zgolj mlatenje prazne slame in akademsko šopirjenje, ki razen akademikov dejansko nikogar ne zanima.
 
Filozofi, ki prekladajo stavke in ugotavljajo, kdo je koga pravilno razumel in kdo ne, praviloma zares povsem spregledajo institucionalne oblike nasilja nad ljudmi, ne prepoznavajo oblik družbene nepravičnosti in zlasti ne raziskujejo svobode kot kolektivnih prizadevanj ljudi za demokracijo.
 
Prav Angela Davis je zato ena tistih avtoric oziroma avtorjev, ki razumejo, da je dobro najprej pomesti pred svojim pragom. Na primer razumeti radikalnost svobodnega delovanja ljudi, ki skušajo ustvarjati participatorne družbene procese v imenu egalitarnosti in enakosti. V taki perspektivi je zares malo pomembno, ali je človek svoboden ali ni. Ni namreč svoboden, dokler na svoji koži prenaša vsak dan učinke nepravičnosti, izkoriščanja, neenakosti in avtoritarnosti.
 
Boji za družbene procese, ki obetajo več demokracije, so zahtevni in izjemno naporni. Zanje namreč ne jamči nihče. Ne jamči država, ne jamči zakon, ne jamči politika. Participatorni družbeni procesi so zelo zahtevni tudi zato, ker je skoraj nemogoče najti sogovorca.
 
Sogovorca je težko najti, ker nasprotnik, ki se čuti napadenega, ne more biti sogovorec, saj se samo brani, medtem ko je človek, ki se strinja, prav tako slab sogovorec, saj ne prinaša ničesar novega. Konstruktivni dialogi so zato po definiciji le tisti pogovori med dvema različnima govorcema, ki se ne strinjata in se obenem strinjata, da je nestrinjanje koristno za oba.
Konstruktivni dialog torej terja različnost, pa tudi medsebojno spoštovanje. Končni cilj takega dialoga je namreč – tretja pot, nov način razmišljanja in delovanja. Če sogovorca vztrajata vsak pri svojem, ne naredita niti koraka naprej, zato tak pogovor ravno ne zasluži nalepke konstruktiven. Biti konstruktiven namreč pomeni graditi, ustvarjati, oblikovati nekaj novega.
 
Angela Davis je filozofinja, ki že dolgo časa razmišlja o pomenu svobode in konstruktivnih dialogov. Njena knjiga z naslovom The Meaning of Freedom: And Other Difficult Dialogues je zato dobra, ker je zahtevna, kot je zahtevna sama svoboda, saj ni mogoča brez konstruktivnih dialogov.
 
Ko te dni zlasti mladi ljudje hodijo na maturantske izlete v Grčijo in na Hrvaško, ker želijo biti svobodni, prav zdaj pa je čas počitnic, velja še enkrat premisliti, v čem je pomen mature oziroma zrelostnega izpita. Včasih smo rekli, da je človek zrel, ko dojame, da je svoboda predvsem odgovornost.