Svoboda kot samoomejevanje

V obdobju pandemije novega koronavirusa se vedno znova zastavlja naivno vprašanje, ali so ljudje svobodni ali ne, ali so preveč omejeni ali ne, ali šolanje na daljavo škodi otrokom ali ne, koliko jim škodi. Povsem nepomembno pa se zdi staro spoznanje o pomembnosti spoznanja samega sebe oziroma svoje narave. Spoznavanje samega sebe je morda zlasti pomembno v času, ko bi se človek najraje oprijel ideje, da je svoboden po naravi in da ne želi, da ga kaj omejuje. Omejen je sicer na vseh področjih svojega življenja, omejujejo ga fizikalne zakonitosti sveta, omejuje ga biokemija njegovega telesa, omejuje ga vrsta pravil družbenega življenja, pa vendar se zdi, kot da to ne šteje prav dosti. Na koncu je vselej ideja o nekakšni svobodi, ki da se ne sme zmanjšati. Resnica trenutnega družbenega življenja pa je prav nasprotna. Ko ljudje zares stopijo skupaj, kot se reče, so se zmožni odreči številnim oblikam domnevne svobode, ker vedo, da je to preprosto treba narediti, če želijo v prihodnosti zares živeti bolje. Berem dobro knjigo. Njen naslov je: The Blind Storyteller: How We Reason About Human Nature (Iris Berent, OUP, 2020).

Temeljna ideja knjige je, da smo ljudje pripovedovalci zgodb. Radi imamo godbe, nenehno si jih pripovedujemo, povezujejo nas med seboj, lahko pa nas tudi razdvajajo. Toda kot pripovedovalci zgodb smo omejeni. Ne le z možganskimi zmogljivostmi, z zmogljivostmi zavesti, temveč predvsem s tem, kar imenujemo popačenja, napačni sklepi, prehitro zaključevanje oziroma sklepanje.
 
Knjiga, ki jo imam pred seboj, vsebuje veliko primerov, ki dokazujejo, kako pogosto človeška bitja spregledamo, kar je na dosegu roke, iščemo argumente, kjer jih ni najti, sklepamo na podlagi evidenc, ki to sploh niso.
 
Kot pripovedovalci zgodb smo zato precej slepi, kot ugotavlja avtorica. To pa ne pomeni, da so nekateri ljudje slepi, drugi pa ne. Ne, avtorica zato zapiše: slepota ljudi za razumevanje in spoznavanje lastne narave ima korenine v sami naravi. Ljudje smo torej po naravi zmožni za slepoto, zaradi katere slabo razumemo svojo naravo. To ne pomeni, da je ne moremo spoznati, pomeni pa, da moramo nekaj storiti. Ni naključje, da Platon predvidi odhod iz votline.
 
Platon namreč dobro ve, da slepota ljudi ni pomembna le za vsakega posameznika, saj ima tudi občestvene, družbene učinke oziroma posledice. Samo pomislite: ne le, da ne vemo, kako dejansko nastaja znanje, ki ga imamo, blaženo se ne zavedamo niti svoje nevednosti (str. 16). Kljub temu so številni ljudje spontano trdno prepričani, da vedo, od kod jim znanje in kako dobro je preverjeno, pomislite le na tako imenovane teorije zarote, in vztrajajo, da jim je jasno, kaj se dogaja okoli njih – pomislite na ljudi, ki ne nosijo mask in arogantno trdijo, da je vse skupaj, vsi ukrepi eno samo nategovanje ljudi.
 
Pa vendar velja posebej izpostaviti spoznanje o univerzalnosti moralnega oziroma etičnega presojanja ljudi. Raziskave, ki jih navaja avtorica, nedvomno dokazujejo, da je tako presojanje vsaj do določene mere notranje, vrojeno. Že nekaj mesecev stari dojenčki se zato vedejo na način, ki dopušča tale sklep: naših dejanj ne usmerjajo fizikalni zakoni sveta, temveč notranja duševna stanja, zato že od malih nog nekatera dejanja drugih ljudi prepoznavamo kot dobra, druga pa razumemo kot slaba (str. 68).
 
Če zapisano drži, se ljudje sami od sebe omejujemo, to pa pomeni, da dajemo prednost dobrim dejanjem pred slabimi. Ni pa nujno, da to tudi zares naredimo, čeprav je v naši naravi.