Svetovni voditelji kot otroci in otroci kot zreli politiki

Pogosto vidimo svetovne politike na kakem odru, na katerem se sproščeni držijo za roke, se trepljajo in objemajo ter se veselo in razigrano vrtijo naokoli, se smejijo na vsa usta in tudi drugače skušajo prepričati gledalce, od katerih so sicer na volitvah usodno odvisni, da so – kakor otroci. Resnično, stereotip pravi, da moraš biti danes ves čas vesel, razigran kot kak otrok, da je treba biti naravnan pozitivno, karkoli že to pomeni, da je treba sprejemati realnost lahkotno, ne pa preveč resno. Potem Greta Thunberg, ki je zagotovo otrok, paradoksno reče: prav sedajle se svetovni voditelji obnašajo kot otroci, toda nekdo [vendarle] mora biti odrasel. Po navadi odrasli skrbijo za to, da je v sobi, polni otrok, vsaj eden odrasel, ker je pač tako, da otroci še niso dovolj zreli, da bi se lahko povsem sami spopadali z vsemi nepredvidljivimi posledicami razigranosti, veselja in radosti, ki spremljajo igranje. Torej danes ne gre toliko za mešanje politike in otrok, ampak gre bolj za vprašanje preživetja, kajti že dolgo je jasno, da neodgovorno vedenje in delovanje politikov otrok že tako ali tako meša, kar je otročjega, s tem, kar bi morala biti politika, a ni. Zatrjevanje razigranih politikov, da je politika umetnost delovanja v danih okvirih, je ujetnica napačnega sklepanja, kajti v resnici je ravno umetnost preseganja danega, da bi se razvilo kaj novega, resničnega, dobrega in lepega, obenem pa je spodbujanje teh, ki imajo dostop do kapitala in ga hočejo imeti zvečer več kakor zjutraj, da še naprej delajo, kar tako ali tako ves čas že delajo – kopičijo kapital. In več kapitala za ene pomeni manj kapitala za druge. Rajanje je zato nepotrebno, saj ljudje niso slepi, kar pomeni, da dobro vidijo, kakšen je svet, obenem je moralno in etično sporno, saj ljudje vsaj intuitivno vedo, kaj je prav in kaj je narobe, navsezadnje pa je tudi neproduktivno, saj zaradi njega svet ni nič boljši. Lahko se celo zgodi, da bomo rajajoč vsi skupaj prestopili točko brez vrnitve.   

Neskončno pospeševanje porabljanja energije zaradi kapitalistične proizvodnje blaga zaradi proizvodnje in dobičkonosnosti pač ni odgovorno, ni zrelo in ni inteligentno. Za vpogled v to ni treba brati Marxa, saj je dovolj zdravi razum. Če pa se ta posveti še znanosti, je zadeva kristalno jasna. Znanstvena spoznanja o svetu in tem, kar se dogaja v njem, niso ujeta v logiko razigranosti in veselja nad življenjem, saj so posledica resnega in inteligentnega vpogleda v objektivnost. Zavračanje takih vpogledov zato ne more biti upravičeno, češ da se veselimo življenja in nam ni treba resno jemati tega, kar zatrjuje znanost. Napadi na osebe, kakršna je Greta Thunberg, so zato znamenje nesposobnosti in živčnosti napadalcev, saj znanost ni odvisna od osebnosti; teorija relativnosti je dobra in ni v nikakršni povezavi z Einsteinovo osebnostjo.
 
Sklicevanje mladih ljudi, kakršna je Greta Thunberg, na znanost je zato danes bolj radostna novica kakor poskočno poplesavanje politikov ob priljubljenih glasbenih uspešnicah, saj je očitno, da zmore mladina resno obravnavati znanost, za katero skrbijo odrasli, ki dobro vedo, kako nemočni so, ko jim razigrani politiki vedno znova sporočajo, da je treba upoštevati dana stanja sveta in pokončno sprejemati dejstva, da je denarja za raziskave samo toliko, kolikor ga pač je, kar pomeni, da ga je vedno premalo.
 
Obstoječe politike tako organizirano spreminjajo ljudi, da imajo vse več pričakovanj, kaj dobrega bodo politiki storili zanje, na enak način otroci pričakujejo od odraslih, na primer ob Božička, in vse manj sodelujejo v političnih gibanjih, kar pomeni, da so vse bolj pasivno enaki ali enaki v pasivnosti, zlasti pa so kakor nedoletni otroci, ki jih razigrani odrasli politiki prepričujejo, da je svet pač tak, kakšen je, in da trenutno drugačen niti ne more biti.
 
Dokler ne stopijo na sceno otroci in kot razumna bitja odločno rečejo, naj se zaletijo nekam, ker ne razumejo dobro niti tega, kar sami govorijo, kar pomeni, da so najverjetneje zgolj cinični. In če niso cinični, so nemočni, kar je še dosti slabše.
 
Čas je, da politiko vzamejo v roke resni ljudje, meni je vseeno, ali se imenujejo odrasli ali otroci, pomembno je le, da so – odgovorni.