Svetovni nazor in vera

Kot otrok socializma sem se rodil v 20. stoletju. Rodil sem se v obdobju intelektualnih velikanov, kot so Freud, Lacan, Derrida, Lévinas, Adorno, Benjamin, Bloch, Brecht, Jameson, Lukács, če mi je dovoljeno našteti le nekatere, sicer bi popisal z imeni celo stran. Nikoli jih nisem imel za suhoparne, dolgočasne, zadrte akademike, kar nikakor ni nepomembno. Ideje, o katerih so premišljevali, so do vrha napolnile posodo mojega duha, in za to sem jim hvaležen. Ko pripravljam predavanja, se zavedam, kako pomembno je, da skušam obenem dojeti globoko naravo Benjaminove ideje, da ne potrebujemo filozofske ali konceptualne enotnosti, da bi razumeli svet, temveč potrebujemo jezik, s katerim mislimo razredni boj v vsakem kotičku vsakdanjega življenja, kajti tam dejansko poteka. Med velikani duha so zato tudi Keynes, Chomsky in Harvey. Kot otrok socialistične misli sem se oblikoval znotraj koordinat, ki so pravzaprav zelo preproste, začrtal pa jih je Minsky: če naložbe še naprej vodi dobiček in vlade (tudi ko se najbolj trudijo) ne morejo zagotoviti dobičkonosnosti, potem so naši viri premalo izkoriščeni, to pa odvzema ljudem delovna mesta, ki jih potrebujemo za preživetje v kapitalizmu, in kar je še pomembnejše, odvzema možnosti, da proizvajamo stvari, ki jih želimo in potrebujemo. Tam daleč zadaj pa se še vedno tiho sveti ime Karl Marx, ki si v svojem času ni mogel niti približno predstavljati, da bo imelo ob koncu leta 2020 samo 175.000 ultra bogatih ljudi v lasti četrtino vsega svetovnega premoženja, kar pomeni četrtino vsega osebnega premoženja, ki ga ima v lasti nekaj manj kot osem milijard ljudi; taki so zadnji podatki iz 2020 Credit Suisse Global Wealth Report, kot zapiše včeraj v svojem blogu Michael Roberts. To pišem, ker bom vselej otrok socializma in bom do konca življenja verjel, da kratko malo ni prav, da ima peščica ljudi v rokah toliko bogastva in premoženja ter da se kot virus širi prepričanje, da so vsi drugi ljudje manjvredni luzerji že samo zato, ker nimajo enakega dostopa do kapitala.  

Na tem mestu velja ponuditi v razmislek tole klasično epistemološko zagato.
 
Recimo, da dva enako usposobljena epistemologa, Janez in Metka, začneta pogovor o tem, kakšne bi bile stvari, epistemično gledano, v svetu, v katerem je zlobni demon zavedel druge prebivalce sveta. Janez sklene, da bi bile žrtve takega zavajanja kljub temu upravičene v svojih prepričanjih, kakšen je svet. Metka pa pravi, da čeprav žrtve ne bi bile krive za svoja napačna prepričanja o naravi sveta, ne bi bile upravičene do svojih prepričanj. Svoja argumenta si delita med seboj, vendar nesoglasje vseeno ostaja.
 
V čem je rešitev?
 
Rešitev iz zagate je ponudil Descartes v zagovoru boga. Takole je razmišljal. Če sam kot človek ne morem vedeti, kakšna je resnica, verjamem, da to ve bog. Ta preprosto mora vedeti, ker je po definiciji tak, da vse ve.
 
Torej verjamem vanj. Vera v Drugega, le zakaj ga ne bi tako imenoval, je vzvod, ki mi pomaga vedno znova izstopiti iz zagate, kot je ona, opisana in predstavljena kot klasična epistemična zagata.