Svetloba na obzorju

Franco Basaglia je ime človeka, ki se je po maju '68 svetilo na obzorju nečesa novega, obetavnega in izjemno pogumnega ter družbeno odgovornega, antipsihiatrije ali radikalne psihiatrije namreč, kot jo imenujejo nekateri avtorji, pa tudi na tistem nebu, na katerega je mislil Immanuel Kant, ko je razmišljal o tem, kar ga je nekoč presunilo: neskončna tema vesolja, ki je tako intimno prepletena s tem, kar odkrivam v najglobljih globinah samega sebe.

Ko sem v času podiplomskega študija obiskal zaprto in povsem opuščeno psihiatrično kliniko v Trstu, videti je bila kot onemogla velikanska tovarna za predelovanje človeških duš in teles, zaprta je bila natanko zaradi boja, ki ga je s tovariši dolga leta bil Franco Basaglia, mi je že bilo popolnoma jasno: lahko ukinemo hierarhije v ustanovah, lahko na novo opremimo prostore in zgradimo še nove, na primer dnevne centre, toda strukturnih in družbenih neenakosti med ljudmi se ne bomo s tem niti dotaknili. Kako jih potem spremeniti, saj so nepravične in kot take sploh ne bi smele obstajati?

Strukture se kajpak se sprehajajo po cestah, zato ne moremo vanje metati granitnih kock, in je dobro še enkrat pomisliti, kaj narediti, da se bodo ljudje iz krvi in mesa, ki pa zagotovo se sprehajajo po ulicah, lahko oprijeli trdnih opor vsakdanjih življenj, ki hočejo biti še kaj drugega kot zgolj razveseljevanje ob spektaklih, navijanje za naše, potrošništvo in siceršnje podpiranje globalne nore razumnosti sveta.

Znotraj takega obzorja je trmasto vztrajalo Heglovo razmišljanje, vztraja pa še danes, da imajo tudi forme vsebino in da ideje vendarle niso zgolj duhovni izdelki človekove zavesti, ki lebdijo nad empirijo. Težko je bili doumeti, da ustvarjanje novih idej že pomeni tudi ustvarjanje novih realnosti, toda ravno v tej težavnosti je bil največji izziv.

Ne pomeni namreč, da z novo idejo čudežno vznikne tudi empirična realnost, pomeni pa, da brez novih idej ne moremo misliti nove realnosti ali novih razsežnosti sveta.

Da so ideje zares pomembne, priča tudi današnji slogan, naj ljudje čim večkrat in čim pogosteje razmišljajo out of the box. Čisto vsak menedžer in čisto vsak politik, ki da kaj nase, zato poziva delavce k takemu razmišljanju. Ko postane tako pozivanje obče sprejeti slogan, pa je gotovo nekaj narobe, kajti kako poteka razmišljanje zunaj okvirov, če nenadoma vsi ali skoraj vsi ljudje razmišljajo na tak način?

Preprosta metakognicija nam namreč pove, da je resnično razmišljanje zunaj okvirov šele tisto, ki je kritično do samega sebe. Da bi razmišljali zunaj okvirov, mora, logično, najprej obstajati okvir. Če vsi ljudje razmišljajo na tak način, ustvarjajo nov okvir, novo dogmo, ki je natanko razmišljati morate out of the box. Torej je resnično razmišljanje zunaj okvirov šele tisto, ki se ravno ne pusti nagovoriti tej dogmi, katere cilj je kajpak en sam: potegniti ljudi v okvir, znotraj katerega razmišljajo zunaj okvirov; dogma izvorno pomeni ukaz.

Natanko takega razmišljanja pa si nikakor ne morejo privoščiti, kajti spoznali bi, kako paradoksno, nerazumno in nelogično je. Spoznali bi še nekaj drugega, kar bi jih pognalo v akcijo.

Doumeli bi, da živimo v svetu, ki je, psihološko vzeto, destruktiven, kajti ljudje, ki se nenehno ženejo, da bi razmišljali in seveda delovali zunaj okvirov, morajo obenem posegati po poživilih in pomirjevalih, da sploh zdržijo v tekmi, da strežejo zahtevi po nenehni ustvarjalnosti.

Ali kot je že zdavnaj zapisal Herbert Marcuse: ljudje, ki so objekti učinkovite in produktivne prevlade, so v izjemno težkem položaju, ko razmišljajo, kako bi ustvarili pogoje za resnično svobodno življenje. Desetletja pozneje se lahko pridružim: če družbeno življenje močno določa življenja posameznikov in njihove identitete, potem je jasno, da je vsako resnično razmišljanje zunaj okvirov produktivno, kajti vsaka druga oblika razmišljanja ni nič drugega kot prislovično iskanje izgubljenega ključa pod svetlobo, kjer ga seveda ni mogoče najti že po definiciji.

Zaslepljenost ljudi dobiva s tem nove groteskne razsežnosti: vse se drenjajo pod lučjo, kamor so jih usmerili, usmerjajo pa se tudi sami, da ne bi videli nasilja nad seboj, ki se dogaja nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti, če lahko navedem Marxa. Iščejo ključ in razmišljajo zunaj okvirov, ne pa o okviru, znotraj katerega je mogoče množično pozivati ljudi, naj razmišljajo na tak način.