Svet, ki bo šele nastal

Vzpostavili so red, prihodnost je bolj mrakobna, kot je bila kadarkoli prej. Človek bi se lahko pomiril ob naslovu članka, ki poroča o aktualnih razmerah v Kazahstanu, vendar bi se prenaglil, kajti naslov je obenem tudi predstavitev in povzetek delovanja univerzalnega mehanizma, ki ga dobro poznamo, saj deluje povsod in v vseh časih. Deluje tako, da postanejo notranje napetosti, v posamezniku ali občestvu, polno razvidne šele takrat, ko se navidezno vse pomiri, ko je red v hiši, ko se ljudje spravijo in pobotajo. Šele takrat postane jasno, kako velike so napetosti, ki so privedle do izbruha, tega so nekako pomirili ali pogasili, kot pogasijo ogenj, toda napetosti so ostale. Uporabili so silo, s katero so potisnili sicer vidne učinke napetosti v ozadje. Še vedno so tam in še vedno delujejo, z ustreznim očesom jih je mogoče celo videti, le na zunaj je videti, kot da jih ni. Dovolj je klasično psihoanalitično razmišljanje, da dojamemo, kako naivni smo ljudje in kako hitro želimo verjeti, da je vse v redu celo tedaj, ko nam gori pod nogami. NOAA poroča te dni, začetek leta 2022, da je globalna povprečna vrednost metana v ozračju za september 2021 1900,5 delov na milijardo (ppb), kar je 15,8 ppb višje od odčitka za september 2020. Kot že velikokrat zapisano: vse raste.

Ogledali smo si film z naslovom The World to Come (Mona Fastwold, 2020). Začne se s prvim dnem v letu, piše se leto 1856. Abigail in njen soprog Dyer živita s hčerko na kmetiji v prečudovitem naravnem okolju. Res je lepo, toda življenje na kmetiji je težko, negotovo, odvisno od muhavosti narave, zato je hrane malo. Hčerka umre, njuno življenje postaja vse bolj mrakobno. Postala sem žalost, zapiše Abigail v svoj dnevnik.
 
Abigail ni žalostna, temveč je žalost. Potem se pojavi Tallie, prelepa soseda, ki vzame s soprogom v najem sosednjo farmo.
 
Erotični odnos med Abigail in Tallie nima v takem okolju nobene prihodnosti. Je čudovit, lep, nežen, strasten, poln ljubezni, toda prihodnosti vseeno nima. Abigail je nenavadno artikulirana in poetična, njeni dnevniški zapisi so taki, da jih verjetno ne bi našli kar na vsaki farmi, njena domišljija sega daleč onkraj kmečke empirije v naravnem okolju.
 
Tallie je njena sorodna duša, kar pomeni, da jo popolnoma razume, zato skupaj oblikujeta, sprva zadržano, potem pa poletno, nov simbolni svet, ki ga njuna soproga ne razumeta in ne moreta razumeti, saj ju pri tem ovirajo religiozni klišeji in izreki, zapisani v sveti knjigi, in prepričanja v moško naravo, vlogo ženske in moškega na kmetiji ter pomen razmerij med možem in ženo, ujet v stoletja stare stereotipe.
 
Abigail zapiše: Led v najini spalnici danes zjutraj, prvič vso zimo. To ni le meteorološki zapis, nastane 1. januarja, ko je pričakovano mraz, temveč je predvsem zapis o razmerju med možem in ženo. Mrzla zima namreč nima nobene resne zveze s hladom, ki ga čuti žena v postelji v svojim možem.
 
Hlad v medsebojnih odnosih je odločilnejši od mrzle zime, težaškega dela na kmetiji, zlasti pa povsem onemogoča občutenje sreče. Vstop v novo leto je zato poln negotovosti in minimalnih pričakovanj, če o njih sploh lahko govorimo, zato je težko napovedati, kaj bi se lahko zgodilo onkraj vsakdanjih rutin, obveznih praks za moža in obveznih praks za ženo ter onstran klišejev, ki jih narekuje religija.  
 
Zgodi se to, kar se mora zgoditi, čeprav je za trenutek videti, da so se napetosti umaknile v ozadje in je zopet red v hiši.