Subverzija boga

Odnos do boga, ki je onkraj, je subverziven.

To že vemo: obstajajo sledi neobstoječega v končnem svetu, sledi nečesa, česar ni. Natanko zaradi njih je človek lahko odprt do tega, česar ni. Odprt je, če se odpre. Torej ni odprt do tega, kar je okoli njega. Odprt je do sledi neobstoječega. In kje so take sledi najbolj navzoče? Lévinasov odgovor je zelo preprost: na obrazu drugega človeka. 

Za vsakega človeka je zato daleč najpomembnejši drugi človek, ne njegov lastni ego. Sodobna kapitalistična blaznost, naj vsak človek sledi svojim sanjam in da je vse narejeno za užitek posameznika, je zato v osnovi to, kar norost pač je – nekaj zblojenega.  

Človek je vselej v odnosih z drugimi ljudmi. Torej ima priložnost, da se odpre do drugega in do sledi neobstoječega na njem. Tak odnos je etičen.

Lahko se tudi ne odpre in vztraja v svoji egocentričnosti, kot so ljudje nekoč verjeli, da je Zemlja središče vesolja. Danes prevladuje taka drža, zato nas tudi nenehno pozivajo, naj bomo odprti do lastnikov kapitala in menedžerjev oziroma upravljavcev, ki jih nikakor ne moremo povezovati z etičnostjo.

Drugi človek zaradi etičnosti namreč ne more biti izkoriščan, ne more biti uporabljen v koristne namene, ne more postati človeški kapital, kot ga imenujejo kapitalisti, z njim preprosto ni mogoče upravljati in tudi ni treba. Obstaja nepremostljiva razlika med etičnostjo ter logiko kapitala in upravljanja z njim.

Natančneje: v etičnem odnosu do drugega človeka sem tudi sam drugi od sebe, sem odprt do samega sebe kot do drugega. V taki odprtosti me kapital sploh ne zanima in ne sledim svojim sanjam.

Sledi neobstoječega na drugem, torej tudi na meni, me neposredno povezujejo z bogom kot neobstoječim. Govorimo o razsežnosti, dimenziji človeške eksistence, ki je povsem onkraj tega, kar nam sicer ponujajo vsak dan najrazličnejši krošnjarji in nas nagovarjajo politiki, naj volimo zanje, naj jih izberemo kot blago med drugim blagom, češ da nam bodo potem, ko bodo na oblasti, povrnili z nečim.

V orisanem svetu oblastniki po definicij skrbijo samo zase, za svoj ego in v najboljšem primeru za svoje. In v takem svetu je tako rekoč nujno, da se dogaja to, o čemer je tako natančno že pred stoletji razmišljal Spinoza, ko se je vprašal, zakaj se ljudje trudijo za svoje podložništvo, kot da gre za odrešitev.

Ali kot sta zapisala Gilles Deleuze in Félix Guattari: osupljivo ni, da nekateri ljudje kradejo ali drugi občasno stavkajo, kajti zares osupljivo je, da ljudje, ki stradajo, ne kradejo ves čas, in da izkoriščani delavci ne stavkajo dan in noč.

Resnična narava človeškega bitja je torej odprtost do neobstoječega, ne pa odprtost do tega, kar ljudem ves čas ponujajo lastniki kapitala in ljudje, ki imajo dostop do njega. V tej odprtosti prepoznavamo njegovo jedro, esenco, njegovo bistvo, ki je nujno dobro.
Zakaj je bog, neobstoječi, nujno dober?

V medsebojnih odnosih so ljudje, odprti do boga, do sledi neobstoječega na drugem človeku, na njegovem obrazu, sledi, ki so dokaz njegovega odnosa do boga, dokaz odprtosti torej, nujno odprti do same odprtosti, zaradi česar globoko čutijo, da podeljuje ultimativni smisel njihovi eksistenci; smisla ne najdevajo, ne odkrivajo ga, kot da je zaklad, temveč ga ustvarjajo z odprtostjo. Govorimo o prizorišču: tam sta dva človeka, odprta do same odprtosti, ki jo omogoča odnos do neobstoječega in je učinek takega odnosa. Kaj želita, kakšna je njuna zadnja, ultimativna želja? Da vztrajata na prizorišču!

Ko torej človek odkrije sledi neobstoječega na drugem človeku, ve, da je sam drugi za njega, da so torej tudi na njem sledi neobstoječega. V tem trenutku je že odprt do boga in zaveda se, da je odprtost dobro.

Ni dobra, ampak je dobro sâmo. Odprtost do neobstoječega nima alternative, oziroma je vsaka druga oblika človekovega odnosa do drugega človeka manj dobra ali pa je celo slaba. Obstaja veliko odnosov do drugih ljudi, ki so razdiralni in jih neposredno uničujejo.

Spinozi je bilo absolutno jasno, da materialne sile zmanjšujejo moč ljudi za kreativno delo in ljubezen, kot je kasneje rekel tudi Freud, zato ni tako pomembno, da posamezni jazi sledijo svojim sanjam, temveč je pomembno, da stopijo skupaj in združijo moči. Šele takrat okusijo radost kreativnosti in ljubezni. Žalostno dejstvo pa je, dodaja Spinoza, da ljudje, materialno omejeni v svojem delovanju, pristajajo na vraževerje, da se oklenejo opija, kot pravi Marx, in da svojo nemoč razumejo kot posledico lastne volje. Potem ni več daleč do sodobnega sprejemanja propagande, ki pravi, naj se vsak zase z močjo lastne volje in strokovnjakov, ki jo znajo krepiti, spravi na vlak, ki se imenuje kapitalistični delirij.