Subjektivacija za bodočnost

Iz moje mladosti se oglašajo Deleuze, Guattari in Foucault. V glavnem že pozabljeni in celo zasramovani avtorji, češ da so njihova razmišljanja eno samo nakladanje, ki ga nihče ne razume, so še vedno svetle zvezde na intelektualnem nebu in tako bo verjetno do konca mojega življenja – nikoli nisem imel občutka, da jih ne razumem ali da so nerazumljivi. Lahko bi rekel, da ne morem drugače, kot da se vračam k njim – znova in znova. Tako sem bil vzgojen, tako sem se oblikoval, tako sem se subjektiviral. In prav teorija subjektivacije me najbolj zanima. Kaj lahko pove danes, ljudem, ki ne marajo za nobenega od avtorjev, ki so me vzgajali s svojimi razmišljanji, ne da bi to lahko vedeli, kajpak? Ali, še bolje, sem se v odnosu do njih subjektiviral, vzgajal in kultiviral sam.

Vzgajal sem se za bodočnost, kar je pomenilo za način življenja, ki ne pomeni neskončnega kopičenja istega in rasti vsega. Ne, moja subjektivacija ni zajemala razmišljanja, da je treba nenehno ščititi in varovati privatne lastnike kapitala, in ga še danes ne. Prav tako ne zajema prepričanja, da je kapital denar ali premoženje, kajti jasno mi je, da je najprej in bistveno množica odnosov med ljudmi, ti pa so hierarhični odnosi moči, razmerja, ki jih oblikujejo družbene mašine skupaj s tehničnimi, kot sem se prepričal ob branju Marxa, Deleuza, Guattarija in Foucaulta.
 
Rad bi še dodal, da moje kultiviranje ne zajema tega, kar je značilno za proizvodnjo subjektivacije ljudi. Foucault je že davno dokazal, da so sodobne oblike življenja ljudi naddoločene z dvema mehanizmoma: izkoriščanje samega sebe; vladanje samemu sebi. Napolnjene so z znanjem, s praksami in z normami, ki spodbujajo proizvodnjo ljudi – ta poteka podobno kot proizvodnja pametnih naprav: vsak dan nekaj novega in drugačnega, nekoliko naprednejšega. Ljudje morajo nenehno delati na sebi, da bi postali čim bolj uporaben človeški kapital.
 
Ni predvideno, da bi se tako oblikovani ljudje zanimali za družbeno delitev dela, kaj šele za revolucijo.
 
Mislim, da ni narobe, če zapišem, da je sodobna politična ekonomija zelo podobna prevladujoči subjektivni ekonomiji ljudi. In enako ni napak, če dodam, da na svoji koži čutim pritiske, da bi bila moja subjektivacija za to, kar imenujejo Deleuze, Guattari in Foucault socialne, družbene mašine. Kako to razumeti?
 
Čisto preprosto. Prevladujoče oblike subjektivacije so take, da ljudje niso samostojni posamezniki, temveč morajo biti sestavni delčki biznisa, korporacij, timov, finančnih sistemov, kolektivov, institucij, ki jim morajo še pripadati.
 
Ali kot sta razmišljala Deleuze in Guattari: posamezniki morajo postati menedžerji sebe, upravljavci sebe na način, ki se ujema z upravljanjem kolektivov, mašin, sistemov. Tak način delovanja zelo dobro razumemo. Lazzarato ga dodatno opiše takole: posamezni ljudje so le kraji, kjer se izmenjujeta input in output, točke ujemanja ali razhajanja v ekonomskih, komunikacijski in družbenih procesih. Z njimi ne upravljajo ljudje, zdi se, da potekajo sami od sebe.
 
Delovanje mašin zagotavljajo ljudje subjekti, ki imajo sicer lastnosti in zmožnosti, kot so inteligenca, afekti, čustva, kognicija, spomin, fizične zmogljivosti, toda te so le komponente, sestavni deli mašin, kot poudarja Lazzarato. Posameznik jih ne povezuje v celoto, ki se imenuje človeško bitje, temveč jih povezujejo korporativni, medijski, edukacijski in drugi procesi.
 
Izstop iz njih je tako rekoč nemogoč. Subjektivacija namreč ne proizvaja le oseb, kot sta kapitalist in delavec, temveč proizvaja množico identitet (moški, ženska, učitelj, učenec, birokrat, uporabnik, potrošnik …), zlasti pa proizvaja hierarhije, ki omogočajo delovanje družbenih mašin, zato ni naključje, da vsako izstopanje ali upiranje razglasijo za anarhistično grožnjo, nad ljudi pa so mimogrede pripravljeni poslati policijo, če je treba, pa tudi vojsko.