Studenčnica in žejni sprehajalec

Dobil sem pismo. Od osebe, ki močno spreminja svoje življenje in življenje ljudi okoli sebe. Na bolje. Takole mi je med drugim napisala: Dragi Dušan, zadnjič sem dobila občutek, da vi res verjamete vame. Mogoče sem vas tudi zato želela objeti, kajti gre za neko novo izkušnjo. Kdo na tem svetu lahko verjame vame? Vame zares ni še nikoli nihče verjel, mi dal tega mandata, da naj razvijam svoje talente. Odgovarjam.

Draga (…). Verjeti v drugega človeka pomeni biti globoko v sebi prepričan, da je drugi človek, vsak drugi človek, kakor neizčrpen zaklad. Da je vir, izvir, studenec, povezan z neskončnostjo. Ki potrebuje ob sebi drugega človeka, kajti studenčnica si želi žejnega sprehajalca, da se ustavi, se skloni k njej in se odžeja. Morda je ironija življenja prav v tem, da je studenčnica vesela sprehajalca, ki se tako odžeja. Ni namreč sama sebi dovolj, kot tudi človek potrebuje sočloveka, ki se želi odžejati ob njem. To ne pomeni, da želi ukrojiti drugega človeka po svoje, ne pomeni, da mu daje nasvete, kako naj živi, saj pomeni, da je sam žejen njegove bližine, kot je sprehajalec željan studenčnice. Ne prigovarja ji, kje naj teče in kako, zgolj odžeja se.
 
Vsak človek je žejen. Brez drugega človeka ne more potešiti svoje žeje, zato skrbi zanj, kajti brez njega ostaja žejen, žejen človek pa počasi ugasne in na koncu umre. Ironija življenja je, kot sem nakazal, da človek dobiva šele, ko zares daje drugemu. Ko daje od tega, kar je nabral in ima, denar, premoženje, je gotovo darežljiv, toda pravi dar je onkraj tega, kar poseduje in ima za svoje, zavedajoč se zavisti sosedov.
 
Pravi dar drugemu je to, česar ne posedujemo. Kako nenavadno: zares dajemo šele tisto, česar sploh nimamo. Taka je tudi stara psihoanalitična modrost. Stari, dobri Freud.
 
Človek daje drugemu od tega, kar je. Je zaklad, kot sem zapisal uvodoma. Vsak človek je zaklad, ki čaka na drugega človeka. Ko se ta ustavi ob njem, je zaklad v polnem pomenu besede. Pred tem je zgolj čakajoči zaklad, je virtualni zaklad, če smem tako reči.
 
Zaklad zablesti v vsem svojem sijaju šele ob drugem človeku, ki je tudi zaklad. Drugemu človeku (se) daje, a zanj velja enako. Materialne dobrine nimajo s tem nobene resne zveze.
 
Materialno premoženje ima človek zase in po malem ga skrbi, da ga bo izgubil, da mu ga bo kdo ukradel. Ko dojame, kaj je človek kot resnično premoženje, ga ne skrbi prav nič. Ni zaskrbljen, da bo kaj izgubil, saj ni česa izgubiti, in čuti radost ob tem, ko daje drugemu. 
 
Živijo ljudje, ki dajejo od premoženja, ki ni njihovo, saj se zavedajo, da so se rodili kot zaklad, za katerega niso zaslužni sami. Pojavili so se na tem svetu kot zaklad in končno spoznali, da je namenjen darovanju, zato darujejo.
 
Ljudje, ki darujejo na opisani način, verjamejo v življenje, v radost življenja, to so ljudje, ki upajo in so optimisti. Tamle zunaj bodo k sreči vselej drugi ljudje, ki bodo darovali, kot darujejo sami, zato so pomirjeni in se veselijo jutrišnjega dne.
 
Veselim se jutrišnjega dne. In novih srečevanj.