Strukturno prilagajanje

Ne le posameznik, celo narodi z državami vred se prilagajajo kapitalizmu in zahtevam, ki prihajajo od lastnikov kapitala, premoženja in denarja, ki se steka v Mednarodni denarni sklad, denarja, ki ga iz niča ustvarjajo zasebne banke, denarja, ki ga državam ponujajo druge zasebne banke. Vse skupaj se ljubkovalno imenuje strukturno prilagajanje. In če se morajo prilagajati države, saj nimajo nobene druge možnosti, pomislite na Venezuelo, Argentino, pa Grčijo, kako se ne bi posamezniki, ki so kakor kaplje v morju.

V resnici se nihče ne prilagaja lastnikom kapitala, saj se morajo tudi oni prilagajati sami strukturni logiki kapitalizma. Nihče torej ni glavni, nihče nikomur ne narekuje, kaj mora delati. Torej ni res, da vsem nam narekujejo ritem življenja pohlepni kapitalisti ali korporacije. Če bi že morali koga izpostaviti, bi izpostavili banke. Namesto da bi bile v rokah ljudstva, da bi bile zares v službi ljudi in produktivnega vlaganja, skrbijo za špekulacije in dobičke elit.
 
Morda je ena od osnovnih značilnosti kapitalističnega življenja, potreba po strukturnem prilagajanju namreč, tudi velikanska prevara, ki ji naseda veliko ljudi, čeprav si ne mislijo, da zares nasedajo. Po eni strani jih namreč nenehno učijo, da je kapitalizem svoboden svet ustvarjalnosti, individualnih pobud, tekanja za sanjami, svobodnih trgov, ponudbe in povpraševanja, po drugi strani pa iz dneva v dan ugotavljajo, saj imajo možgane, da tu nekaj smrdi.
 
Sklepati namreč smemo takole. Recimo, da jim verjamemo. Zavzamemo se in si rečemo, da je vsak človek ustvarjalen, razumen, sposoben delati in se učiti. Torej vse to velja tudi za nas. Potem se vržemo na delo. Razmišljamo, pridemo do dobre ideje, nato se lotimo njenega uresničevanja. Vlagamo denar in čas in znoj in kri in vse drugo, ker še vedno verjamemo, da se v kapitalizmu nekako povrne, kar vložimo, da nevidna roka svobodnih trgov pravično poskrbi za to.
 
Večina delavcev kljub temu nima izkušnje, da se kaj dosti povrne. Njihove plače stagnirajo, kar pomeni, da se leta dolgo ne premaknejo nikamor ali pa celo rahlo drsijo navzdol. Vsake toliko časa udari še kaka kriza, država rešuje te, ki so preveliki, da bi padli, natanko z njihovim denarjem, se zadolžuje in klanja zasebnim bankam, potem pa desetletja dolgo odplačuje dolgove in obresti – zopet z njihovim denarjem, kajpada.
 
Človek gleda kapitalizem, kot da je vlak, ki pelje mimo, sam pa stoji na postaji, se trudi, teka za sanjami, vlaga in – nenehno izgublja.
 
Kako tudi ne bi, ko pa se vložki stekajo v glavnem k elitam. Taka je strukturna značilnost kapitalizma, ki je posameznik ne more ustaviti, saj je še zaznati ne more. Potrebno je veliko abstraktnega razmišljanja, da jo dojame.
 
Struktura pa ne omogoča le elitam, da imajo več in več, omogoča še nekaj drugega. To razumemo, če pomislimo, kaj nam pripovedujejo vsak dan. Govorijo nam, da je treba sistem kapitalističnega življenja nenehno popravljati, posodabljati, razvijati, da moramo skrbeti zanj, ker ne želimo, da se zruši, saj mora biti večno tu.
 
In zopet se strukturno prilagajamo. Prilagajmo se eksperimentom, ki jih izvajajo, da se sistemu ne bi pripetilo kaj hudega. Vsi se dobro zavedamo, da je vselej na prvem mestu po pomembnosti sistem, šele nato pridejo na vrsto ljudje, posamezniki – če sploh pridejo. 
 
Eksperimenti uspejo ali pa tudi ne. Pogosto ne uspejo, zato je treba še naprej reševati banke in korporacije, odstranjevati posledice trgovinskih vojn, brzdati skrajneže ipd.
 
Strukturno prilaganje je v resnici surovo in brutalno. Prizadene milijone ljudi, ki ostanejo brez domov, plač, dela, prihrankov, premoženja. Neoliberalne reforme, kot jih imenujejo, namreč nujno pomenijo zmanjševanje: plač, pravic, bonitet, socialnih transferjev, delovnih mest v javni upravi, pokojnin. Poleg tega pomenijo tudi privatiziranje obče dobrega.
 
Ni videti, da bi se tako strukturno prilagajanje sploh kdaj končalo. Še naprej bodo zato regulirali ekonomsko življenje ljudi, ti pa se bodo prilagajali. Prav inteligentno vse skupaj zagotovo ni.