Strnitev vrst

Psihologija ljudi nam pove, da je sodobno nenehno neoliberalno priganjanje k delu in dejavnostim, k delu na sebi, k sanjanju o nekakšnem uspehu, celo o perfekcionizmu in popolnosti, izčrpavajoče, uničujoče, končno pa tudi povsem nesmiselno in celo absurdno. Torej smemo pričakovati, da se bodo ljudje prej ali slej spontano skušali ogniti takim zahtevam, imperativom, se upreti, da se ne bodo odzivali, da bodo hoteli živeti na načine, ki takega priganjajo na poznajo in ne prenesejo, na načine, ki jih razumejo povsem drugače in skladneje s svojo naravo.

Seveda nismo naivni, zato ne mislimo, da bodo na primer pripadniki elite res hoteli narediti kaj takega. Ne bodo, ker imajo na voljo dostop do kapitala, ki ga drugi ljudje nimajo, ker imajo dovolj priložnosti in možnosti, da skrbijo za videze, da so zares uspeli in da je prav njihov uspeh tisti ideal, h kateremu naj bi težili še vsi drugi ljudje. A kaj naj bi prav ti drugi ljudje, velikanska večina vseh ljudi torej, pravzaprav počela v svojih življenjih, k čemu naj bi težili, če je sploh smiselno govoriti o tem, da naj bi ljudje k čemu težili? Zakaj naj bi sledili eliti? Zopet je na vrsti vznemirljiva in več kot zanimiva poučna zgodovinska vzporednica.
 
V tridesetih letih prejšnjega stoletja hoče Hitler na vsak način več življenjskega prostora za svoje ljudi, za svoj narod. Vse očitneje postaja, da je nemška usoda vojna, saj kako sicer priti do več ozemlja. A boj za energijo, za ozemlje, za sredstva, potrebna za preživetje ljudi, ni bil čisto nič novega; človeška zgodovina je napolnjena s takimi boji. Je danes res bistveno drugače, ko poslušamo svetovne voditelje, kako neradi bi se odrekli fosilnim gorivom in dobičkom od njih, čeprav je človeštvo na robu brezna?
 
Prvega februarja leta 1933 ima Hitler kot kancler prvi radijski govor, v katerem nagovori ves narod. Adam Tooze v knjigi The Wages of Destruction analizira Hitlerjev govor in poudari tole: Dejstvo, da se Hitler ob tej zmagoviti priložnosti odloči, da se vrne za štirinajst let nazaj (predaja Nemčije v prvi svetovni vojni, op. cit.), je osupljiv dokaz o osrednjem pomenu te travme za njegovo politiko (str. 37). Očitno je, da je nemška predaja zares travmatična, a taka ni le za Hitlerja.
 
Hitler brž obljubi ljudem štiriletni program nemškega okrevanja, ki je vpeto v koordinate uspeha, razvoja, napredka in širjenja: kmetje se bodo otresli revščine, nezaposleni delavci bodo dobili delo. Reformiral bo tudi državni aparat in uvedel nov red, poskrbel bo za pokojnine in zdravstveni sistem, da bo zdravje ljudi boljše. In za piko na i tole: temeljno poslanstvo vlade je zaščita njegovih pravic do življenja ter povrnitev svobode našemu ljudstvu (das Volk) (prav tam). Ljudstvo naj bi bilo torej svobodno, karkoli že to pomeni.
 
So to besede norca, psihopata ali psihotičnega človeka, ki nima stika z realnostjo? In ljudje? Prisluhnejo. Sliši se dobro, odobravajoče prikimavajo. Radi bi živeli svobodno, karkoli že to pomeni.
 
Gremo torej najprej, skupaj bomo uspeli, če strnemo vrste, nas vse skupaj čaka lepša in zlasti svobodna prihodnost. Ali res?
 
Kako torej živeti, ne da bi sledili eliti, ker nimamo dostopa do kapitala, kako živeti, ne da bi neracionalno sanjali o uspehu, ki ga ne moremo doseči, kako živeti v svetu, ki je na robu prepada, obenem pa ni videti, da bi voditelji sveta zares hoteli kaj narediti, da ne zgrmimo vanj?
 
Zdaj je neposreden boj za preživetje. Glasgowski podnebni pakt je kljub svojemu zadržanemu in diplomatskemu jeziku videti kot samomorilski pakt. Po toliko zapravljenih letih zanikanja, motenj in zamud je prepozno za postopne spremembe (George Monbiot, After the failure of Cop26, there's only one last hope for our survival, The Guardian, 14. november 2021).