Streti jajca

Včasih je treba komu »streti jajca«. A tako se samo reče, pravijo, da bi nas potolažili. Na primer zasebno, v dnevni sobi, kjer človek reče marsikaj. Toda psihologi znajo povedati, da ljudje zasebno niso bistveno drugačni kot v javnosti. Saj se njihova osebnost magično ne preobrazi, ko stopijo iz spalnice v javni prostor. Skušajo se sicer lepo obnašati, ker se tako spodobi, toda volk je pod ovčjo preobleko še vedno volk. In stari dobri Freud bi bržčas dodal: kar pride spontano na plan, je še veliko resničnejše od tega, kar skuša zavest mukoma ustvariti, da ne bi kdo spoznal, kakšna je resnica njenih prizadevanj. Prav tako že lep čas vemo, saj nismo od včeraj na tem svetu, da ni mogoče dolgo časa vseh ljudi voditi za nos. Nekatere je pač mogoče, za kratek čas, to pa je tudi vse. In nekaterim ljudem je res mogoče »streti jajca«, jih kastrirati torej, ni pa mogoče vsem.    

V obdobju pandemije se je število ranljivih in strtih, ranjenih ljudi, število revnih in teh, ki so na robu revščine, skokovito povečalo. Tako poročajo ekonomisti, ki znajo take zadeve izmeriti, zato jim lahko zaupamo. Medtem ko smo torej poslušali pripovedi o nenehni rasti, nismo slišali tako rekoč ničesar o nenehni rasti števila ranjenih, strtih in revnih ljudi sveta. Njihovo število se je v zadnjih dveh letih povečalo za več kot sto milijonov. Še enkrat: pandemija je potisnila več kot sto milijonov ljudi v revščino, na rob preživetja in onkraj njega. In prihodnost sveta je več kot uresničevanje obljub, ki te dni dežujejo v Glasgowu, kjer na primer dveh voditeljev velikanskih držav, Rusije in Kitajske, sploh ni. Nič obljub z njunih strani torej. Velika država pa je tudi Indonezija; šteje 275 milijonov prebivalcev. Pokriva jo tretji največji deževni pragozd na svetu. Torej ima v lasti veliko dreves. Indonezijski minister za okolje pa je v Glasgowu dejal: siliti Indonezijo k ničelnemu krčenju gozdov (zero deforestation) do leta 2030 je očitno neprimerno in nepošteno. Sklepati smemo, da bo nenadoma sestavni del besednjaka teh, ki vodijo svet in upravljajo z njim, poštenje, pravičnost in razvoj; naj opozorim, da v Glasgowu skrbijo za besednjak, ki ga nato slišimo vsak dan še sleherniki, predvsem ekonomisti, pravniki in politiki, ne pa znanstveniki. O podnebnih spremembah boste zato te dni poslušali predvsem ljudi, ki se nanje sploh ne spoznajo, medtem ko o vodilnih znanstvenikih s tega področja ne boste slišali tako rekoč ničesar – vsaj v mainstream medijih ne. Verjetno bodo vsi voditelji za razvoj, rast, pravičnost in poštenje, a le kdo pri zdravi pameti ne bi bil za tako lepo zveneče besede? In ko smo leta in desetletja dolgo za vse to mi, ki delamo z ranljivimi družbenimi skupinami, je naše govorjenje in opozarjanje največkrat kot bob ob steno. Pogost je zato občutek, da ranljive in ranjene družbene skupine zgolj prenašajo in tolerirajo, ker si ne upajo javno povedati, da bi bilo najbolje – če jih sploh ne bi bilo. So pač strošek in niso dovolj produktivni. A saj včasih tudi to povedo. Na način, ki je podoben onemu, ko je minister v zasebnem pogovoru dejal, da je včasih treba kakemu sodniku, ki stoji na poti, »streti jajca«. Ko ima strta, da mir. Seveda. Da lahko drugi nemoteno počnejo, kar pač hočejo početi. A to lahko počnejo predvsem tisti, ki imajo dostop do kapitala. Oni drugi kratko malo ne morejo.