Stres, možgani in komunizem

Nikakor se ne bi smeli prehitro samovšečno zadovoljiti z ugotovitvijo, da se pretresljivi dogodki, ki smo jih te dni znova in znova gledali na televiziji, dogajalo se je v zasebnem vrtcu Kengurujčki, lahko zgodijo samo tam, da so zelo redki in da večina otrok živi srečno otroštvo. Na žalost ni tako. In ni treba, da otroke nasilno hranijo, jih povijajo in potiskajo pod blazine, da se ne sliši njihov jok. Za možgane je celo bolj uničujoč vsakodnevni stres, ki ga otroci in odrasli ljudje prenašajo dolga leta, obenem pa sploh ne vedo, da so pod stresom, ker je njihovo kognitivno življenje polno klišejskih ugotovitev, da je majhna mera stresa celo dobrodošla, da je življenje pač trdo in dinamično, da danes živimo hitro in da se ne moremo dovolj posvečati drug drugemu, ker moramo pač delati in služiti denar, da morajo otroci čim hitreje odrasti in se naučiti trdega življenja odraslih, ki je obenem še polno medsebojne brezbrižnosti, medsebojnega zanemarjanja, egoistične skrbi zase in narcizma. Morda je kaj od tega celo res, toda to še ne pomeni, da lahko starši in vzgojitelji vzgajajo otroke na trdo. Prevečkrat sem že slišal v svoji profesionalni karieri, da so mi starši, med katerimi so tudi učitelji, sami rekli, naj njihovega otroka držimo na kratko, da se ne bo spridil, da ne bo padel v slabo družbo, da se bo že zgodaj naučil, da je življenje pač trdo in da nikogar ne ujčka, da se mora vsakdo zanašati predvsem na sebe, da mora sam reševati probleme in podobno. In seveda ne smem pozabiti obveznih nebuloz o postavljanju meja. Res jih postavljajo, ampak pogosto jih postavljajo tako, da je med njimi in otroki vse prevečkrat bojno polje, ki ga mediji kajpak ne zaznajo, vzpostavlja pa se za zidovi domov, vrtcev in šol, medtem ko statistike neusmiljeno dokazujejo število depresivnih ljudi, poškodovanih ljudi, odvisnih od tobaka, alkohola, drog, sladkorja, depresivnega nakupovanja, latentno samomorilnih ljudi, samomorilcev, ljudi s kroničnim stresom, utrujenih ljudi, izčrpanih ljudi, izgorelih ljudi, onemoglih delavcev, ljudi, ki vedno znova poškodujejo sami sebe in škodijo drug drugemu.

Iz tedna v teden predavam o pomenu zanemarjanja otrok in stresa za možgane ter kakovost medsebojnih odnosov. Tema je aktualnejša, kot si večina ljudi sploh predstavlja. Ko je človek pod stresom, namreč dolgo časa, več let, sploh ne ve, da je pod stresom. Najnovejše raziskave nesporno dokazujejo: kognitivni nadzor, ki omogoča človeku, da je pozoren, pojasnjuje tudi višje ravni čustvenega in socialnega vedenja, ki ga podpira nevronalna dejavnost možganov. Preprosto rečeno: vedenje ljudi je neposredno povezano s skrbjo, ki jo namenjajo možganom, zato sta stres in zanemarjanje, ki pomenita ravno nasprotno, tako zelo pomembna.
 
Naj podčrtam: nadzorovanje samega sebe zajema poskuse človeških bitij, da spreminjajo svoje misli, občutke in vedenje, ker želijo doseči dolgoročne cilje. Takega nadzora pa se otrok ne nauči, če sledi zgoraj orisanim oblikam vedenja svojih vzgojiteljev in je pod stresom.
 
Trenutno berem knjigo Self Control in Society, Mind, and Brain (Oxford Series in Social Cognition and Social Neuroscience), delo, ki omogoča izjemen vpogled v pomembnost pravkar zapisanega.
 
Izpostavljam eno samo idejo, ki postavlja pod resen vprašaj sodobno neoliberalno priganjanje ljudi k dinamičnemu življenju, storilnosti in učinkovitosti, k načinu življenja, ki sam po sebi že predstavlja stres in medsebojno zanemarjanje. Ideja je tale.
 
Nadzorovanje lastnega vedenja ne pomeni, da človek s pomočjo močne volje, notranje motivacije in lastnih interesov obvladuje samega sebe in napreduje k zastavljenim ciljem. Daleč od tega.
 
Zveni presenetljivo, toda ljudje vsaj intuitivno vedo, da je res: ljudje želimo živeti skupaj in želimo sodelovati. Ta ideja daleč presega klišeje o človeku kot egoističnem bitju, ki skrbi v krutem svetu samo zase, tekmuje za preživetje z drugimi ljudmi in kopiči premoženje.
 
Za sodelovanje pa je ključna pravičnost. Zanašanje nanjo je glavni vzvod, s pomočjo katerega ljudje spreminjajo svoje socialno vedenje, da bi dosegali cilje, ki ne pomenijo egoističnega kopičenja vsega, ampak pomenijo obče dobro.
 
Logično konsistentno je tako razmišljanje, ki ga v tem akademskem letu raziskujem s pomočjo socialne nevroznanosti, neposredno vezano na neko drugo idejo, o kateri sem tudi že obsežno pisal: komunizem.
 
Mislim na pravično komunalno, skupno življenje ljudi, ki je dobesedno vpisano v njihovo naravo, za katero je že zdavnaj poskrbela evolucija, medtem ko nam sodobni neoliberalni predatorji ponujajo besednjak, ki je dobesedno in neposredno v nasprotju s tem, kar sicer imenujemo človeška narava. Na žalost so še vedno zelo uspešni.