Strah v letu 2020

Dovolj imam teh, ki nam nenehno prigovarjajo, da panika ni potrebna. Dovolj imam njihove svete preproščine, njihovih mnenj, slabo zapakiranih v domnevno strokovne koncepte, pridobljene brez kognitivnega napora, brez resnega razmišljanja, kritičnega premisleka in vsakršne refleksije. Ne razumejo prav dosti. In najbrž nikoli ne bodo, saj kdor ne razmišlja, ne bo čudežno čez noč začel razmišljati. Tako ali tako pa ni več veliko časa na voljo.

Leta 2014 je Joe Duggan prišel do nadvse zanimive in zelo produktivne ideje. Ni ga namreč zanimalo, kaj menijo o podnebnih spremembah ti, ki jih zanikajo, saj njihova mnenja res niso pomembna, ampak ga je zanimalo, kaj menijo oni, ki o podnebju res veliko vedo – znanstveniki, ki ga preučujejo. Povprašal jih je, kako čutijo, kako njihova lastna spoznanja vplivajo na njihova življenja, kako doživljajo vse skupaj, kaj si o tem mislijo, katera čustva se sprožajo v njih, kako razmišljajo o lastni prihodnosti.
 
Odgovori znanstvenikov ga niso povsem presenetili, niso ga presenetili na celo črti, kljub temu pa so ga sezuli.
 
Kako torej objektivne meritve, ki dokazujejo podnebne spremembe, vplivajo na ljudi, ki meritve opravljajo vsak dan in razlagajo podatke javnosti, da bi bila vsaj za silo razsvetljena? 
 
Obrat v načinu razmišljanja o podnebnih katastrofah je več kot zanimiv, kajti odgovori znanstvenikov so taki, da dodatno osvetljujejo neracionalnost politikov in drugih ljudi, ki nas dnevno skušajo zaslepiti, češ da bo vse v redu, da bomo našli rešitve in da panika ni potrebna, poleg tega pa so tudi taki, da naša razmišljanja o njih odpirajo poti, po katerih bo moral iti vsakdo, ki ima željo, da preživi.
 
Politikov in njim podobnih ne mislim poslušati, saj govorijo, kot so naučeni, ker verjamejo, da morajo tako govoriti, kot pač govorijo, ker imajo pred seboj en sam cilj in samo enega: še več moči, oblasti in denarja.
 
Znanstveniki, pametni in objektivnosti zavezani ljudje, ki pazljivo izbirajo besede, da bi bile razlage objektivnih podatkov čim bolj veljavne in zanesljive, znanost namreč ni nič drugega kot utelešeni metodološki dvom, pišejo, da jih je ob tem predvsem – strah.
 
Resnično, govorijo o tesnobi in strahu. Ne, niso panični, saj to ni isto, zavedajo pa se, saj so tudi starši in stari starši, pa bratje in sestre, možje in žene nekomu, da objektivni podatki vodijo v eno samo smer doživljanja, ki ima jasne koordinate: frustracija, obup, zaskrbljenost, jeza in strah.
 
Ko pišem o potrebi po poslušanju in pogovarjanju, mislim v teh časih tudi na potrebo, da prisluhnemo znanstvenikom, ki so ljudje kot mi in imajo veliko argumentov, da rečejo tem, ki pravijo, da panika ni potrebna, naj se raje naučijo poslušati in naj prisluhnejo, kaj jim imajo povedati, ker niso izvzeti, ker jim v prihodnosti ne bo dobro, ker katastrofe nikomur ne bodo prizanesle, saj z denarjem ne bo mogoče kupiti zaščite pred njimi, zlasti pa ne bo mogoče nikamor pobegniti.
 
Subjektivno doživljanje znanstvenikov paradoksno dopolnjuje njihova objektivna poročila, kajti to niso razlage dogajanj na oddaljenih planetih, za katere nam je navsezadnje malo mar, saj ne živimo tam, ampak se nanašajo na tukajšnje razmere, ki neposredno in vzročno vplivajo na naša življenja tukaj in sedaj. Zaradi podnebnih sprememb se namreč tudi umira, tako kot se umira zaradi koronavirusa. In nikakor se ne motim, če zapišem, da noben človek pri zdravi pameti ne želi umreti zaradi virusa ali podnebnih sprememb.
 
Naj za konec navedem odgovor profesorja Willa Steffena iz Australian National University, ki ga je priobčil Graham Readfearn v članku z naslovom 'I'm profoundly sad, I feell guilty': scientists reveal personal fears about the climate crisis (The Guardian, 8. marec 2020).
 
Učenci imajo prav. Njihovo prihodnost ogrožajo pohlep bogatih elit, ki bogatijo na račun fosilnih goriv, laži Murdochovih medijev in šibkosti naših političnih voditeljev. Vsi ti ljudje nimajo nobene pravice uničevati prihodnosti moje hčerke in njene generacije.
 
Ko naslednjič slišim, da panika ni potrebna, zato jemljem v roko pištolo in streljam.
 
In še profesorica Lesley Ann Hughes (Macquarie University).
 
Včasih napočijo zelo temni trenutki, toda mnogo bolj kot kadarkoli čutim, da sem ovita v odejo kolektivne odločenosti. Upanje je nujno potrebno čustvo, toda še bolj kot to mora biti temelj naše strategije, da vztrajamo. Če ga izgubimo, smo izgubljeni.