Strah pred povprečnostjo

Stopili naj bi torej iz sveta povprečja v svet dosežkov. Tako veleva propaganda. Kaj pa, če je zadeva zapletenejša? V resnici namreč že živimo v svetu, v katerem nenehno skušamo nekaj doseči, se povzpeti, nekam splezati, biti nekdo, saj propaganda vpliva na vrsto ljudi, ker je preprosto povsod, kot je voda v oceanu za ribe, ki plavajo tam, vsepovsod. Današnje povprečje je, če bi vprašali ljudi, ki so živeli pred dvema generacijama, že nekaj, o čemer so oni takrat lahko le sanjali ali pa celo niso imeli nobene ideje, da je mogoče doseči kaj takega, kar je danes – čisto povprečje. Podobno ima danes vsak šolar v glavi neprimerno več znanja o svetu, kot so ga imeli vsi srednjeveški filozofi in teologi in drugi ljudje, ki so pisali debele knjige, skupaj. Večina ljudi takrat ni znala niti brati niti pisati, o strukturi sveta, ki je narejen iz atomov, pa so vedeli toliko kot nič. In leta 3000 bo veljalo, da smo bili ljudje iz leta 2021 še neverjetno naivni in vraževerni. Resnično, naše neznanje o svetu je velikansko, in ne vemo niti tega, kaj vse je še tam zunaj, česar ne vemo. Torej ne vemo, česa vse ne vemo. Zakaj se potem ne bi preprosto naslonili nazaj in uživali v tem kratkem času, ki nam je na voljo, ter prepustili novo vednost zanamcem? Če nečesa danes ne moremo vedeti, pač ne moremo vedeti. Jutri bomo vedeli, ker po malem vendarle v razumevanju sveta ves čas napredujemo.

Strah pred povprečnostjo je zato nerazumen in neracionalen. Ne bi ga smeli jemati resno, ker je današnje povprečje včerajšnji ideal in komaj malo več kot začetek tega, kar bo povprečje jutri. Pa vendar jemljemo strah pred povprečnostjo preveč resno in propaganda se širi še bolj.
 
Na primer tako, da želimo biti nekdo. In ne razmišljamo, da je bilo na primer pred tisoč leti na svetu več milijonov ljudi. Niti približno ne vemo, kdo so bili posamezniki, ker o njih ni nobenega zapisa. Ni nobene fotke. A kdo izmed njih je bil zagotovo nekdo. Imeli so ga za nekoga. Že zdavnaj je anonimni delček zgodovine.
 
Nekdo je vrhunski kolesar. Ali košarkar. Ni popoln, je pa vrhunski. In tak bo še nekaj let, potem pa nič več. Je tudi vrhunski človek, je vrhunska osebnost, je vrhunsko moralen in etičen? Je dober človek? Ne vemo.
 
Strah pred povprečnostjo je tudi paradoksen, ne le neracionalen. Če imam oprane možgane in verjamem teorijam zarote, ki mi pravijo, da so proti meni tako oblast kot farmacevtske korporacije in mainstream mediji, obenem verjamem, da sem nad povprečjem, karkoli že to pomeni, čeprav oprani možgani ravno ne morejo biti nadpovprečni. In če sem križar na svetem pohodu, sem v teh dneh kajpak tudi proti cepljenju, in me ne zanima, ali je moj pohod utemeljen ali ne, čeprav neutemeljenost mojega delovanja zopet ne more biti nadpovprečna, saj je lahko le podpovprečna.  
 
Zunaj je po jutranji megli končno posijalo novembrsko sonce. Ni kdo ve kako močno, a saj ne pričakujem, da bo. Ogledam si še video, v katerem nastopajo Noam Chomsky, Yanis Varoufakis in Ann Pettifor. Naslov videa je Vizionarski realizem: zelena prihodnost onkraj kapitalizma.
 
Noam Chomsky uvodoma komentira COP26 in sklepni dokument, ki nima razen lepih besed in obljub nobene omembe vredne vsebine. Poudari, da je upanje v drugačno prihodnost v rokah mlajših generacij. Ann Pettifor se naveže na profesorja in doda, da mladi razumejo potrebo po sistemskih spremembah, ki je njihovi starši preprosto niso razumeli.  
 
Ko jo razumejo, so že nadpovprečni. Ne verjamejo, da dejstva spreminjajo mišljenje navdušencev, križarjev in teh, ki so vedno proti nečemu, prav tako pa ne verjamejo, da je kdo zaščiten pred zarotniško paranojo, če je dober, spodoben in inteligenten. Možnosti za resnično spremembo sveta na bolje so zelo majhne.