Strah pred boljšimi možnostmi

Ali je sploh smiselno reči, da se lahko človek boji uspeha, nečesa boljšega od tega, kar že ima? Je logično konsistentno reči, da se človeštvo ne zgane dovolj pred podnebnimi katastrofami, ker je na delu ideološko ali kar magično razmišljanje, da je način življenja, ki prevladuje v kapitalizmu, dovolj dober, da ni treba ničesar storiti, da bi bil boljši, zlasti pa drugačen? V današnjem svetu je močan tudi vtis, da na taka in podobna vprašanja vse bolj odgovarja naravoslovna znanost. Znano je, da je pokojni Stephen Hawking že pred časom celo razglasili filozofijo za mrtvo. Bo torej na zapisana vprašanja odgovorila kvantna fizika, morda matematika? Ali pa bodo odgovor našli nevroznanstveniki?

Iskanje boljših možnosti, možnosti za boljše življenje je lahko silno zamudno in potratno, zato je koristno uporabljati algoritme, ki v kratkem času preiščejo številne možnosti in najdejo najboljšo. Je torej smiselno odločanje v takih primerih prepustiti strojem oziroma umetni inteligenci in kvantnim računalnikom? Nam bodo ti pokazali najboljšo pot v boljšo prihodnost?
 
Nikakor ne. Zakaj ne?
 
Naj začnem odgovarjati na vprašanje z drugim vprašanjem. Pomembnejše je namreč vprašanje, kaj to, kar imenujemo realnost, sploh drži skupaj; kako je torej realnost lahko to, za kar jo imamo. Ali še nekoliko drugače rečeno: kako lahko od tega, kar je (realnost), preidemo k razmišljanju, kaj bi moralo biti?
 
Najprej se zdi, da je taka pot preprosto nemogoča, da iz tega, kar je, ne moremo izpeljati tega, kar naj bi bilo, da torej lahko zgolj na različne načine zatrjujemo, da bi moralo nekaj biti, to pa je tudi vse.
 
Nadaljujem. Obstaja zelo preprosta vsakdanja izkušnja. Izraža jo prav tako preprosta ideja: jaz sem del realnosti. Jaz sem torej realnost; neskončno majhen košček realnosti, pa vendar sem. Preko moje zavesti o realnosti se realnost sama zaveda sebe.
 
Ne zavedam se torej jaz realnosti, ki je tam zunaj mene, ampak se realnost preko mene, preko mojih možganov zaveda sebe. Tostran in onkraj realnosti ne obstaja realnost, ki bi bila nedostopna zavesti. Vsakič znova se realnost zaveda sebe.
 
Če je za moje zavedanje sebe in realnosti značilno spraševanje o občutku, ki mi vztrajno ponavlja, da ne morem seči k realnosti, kakršna objektivno je, da sem torej nekako ujet v relativno subjektivno premišljevanje o realnosti in njegovo doživljanje, je to spraševanje same realnosti o sebi, kar pomeni, da je objektivno, ne [zgolj] subjektivno.
 
Realnost torej ni indiferentna, saj se prek moje zavesti zaveda sebe in dejstva, da zavest nikoli ni indiferentna. Če pa realnost ni indiferentna, pomeni, da ne moremo reči, da zgolj je, saj moramo že na začetku reči, da nekaj hoče.
 
Kako je mogoče reči, da hladno vesolje nekaj hoče, saj ni živo bitje? Je res smiselno reči, da vesolje kaj hoče?
 
Je smiselno.
 
Ljudje imajo namreč tudi tole izkušnjo. Nekaj bi storili, obrnili bi nov list v življenju, vendar se bojijo. Česa natančno se bojijo?
 
Zares novo v življenju ni posledica algoritma, ki izračuna, kaj se nam najbolj splača, kaj bi bilo najbolje narediti, temveč je čisti kontingentni rez, nenadna odločitev za novo, ki ni nadaljevanje starega, ampak je ničelna točka nove serije dogodkov.
 
Drugo ime za tak rez, ki ga zmore človek, je subjekt. Ne jaz ali ego, ne oseba ali osebnost, ampak natanko subjekt, ki ga filozofija iznajde šele konec XVIII. stoletja. Zadeva je sedaj jasna.
 
Človek se kot jaz ne boji uspeha, ampak se boji – sebe kot subjekta. Boji se reza, vdora nečesa novega. Novodobno iskanje pravega jaza, resničnega jaza, jedra človekove osebnosti, notranjega bistva etc., je zgolj ovinkarjenje, delanje ovinkov, da bi se izognili etični dolžnosti, ki je tale.
 
Ne gre niti za spreminjanje realnosti niti za spreminjanje samega sebe; ne gre za izpopolnjevanje sveta v smislu rasti in redistribucije dobrin oziroma kapitala, na gre za osebnostno rast in nadgradnjo posameznikov, duhovno prenovo ali povečevanje blagostanja ljudi. Zgoditi se mora nekaj čisto drugega.
 
Zgoditi se mora rez [pretrganje z vsem, kar je]. Zgoditi se mora dogodek. S tem se človek kot subjekt ne prepozna kot on sam, kot najbolj resnični, pristni jaz ali kaj podobnega, ampak se prepozna kot delček realnosti, če lahko tako rečem, kot objektivni vzvod samega hladnega kozmosa, s katerim se začne nekaj novega. Ne kot delček urejene in sklenjene objektivne realnosti, ampak kot delček odprte realnosti, ki se ravno ne more skleniti, zato pa tudi ustvarja reze in dogodke. Človek je subjekt v najbolj pristnem pomenu besede, ko se podredi takemu dogodku in ga s svojim podrejanjem omogoči.
 
Človek kot subjekt torej ne išče svojega pravega jaza, ampak odpira nove možnosti za drugačne subjektivacije v drugačnem občestvu. V tem prepoznavam njegovo opolnomočenje.