Storiti bi morali več

Človekova zmožnost za moralno in etično delovanje je ravno nasprotna od načina delovanja, ki je med ljudmi sicer zelo pogost. Mislim na delovanje v slogu ti bi moral storiti več; različica je kajpak vi bi morali storiti več. Ljudje se namreč zelo hitro razdelijo v tabore mi/vi, potem pa drug drugega obtožujejo, kdo je storil premalo, in si očitajo, kdo bi moral storiti več. Pri tem prednjačijo politiki, razdeljeni v stranke, partije in druga združenja. Ko pa zmanjkuje časa, na primer zaradi obsega in hitrosti podnebnih sprememb, je tako delovanje očitno neracionalno, neproduktivno in neučinkovito, zato potrebujemo povsem nove načine [avtonomnega] delovanja, če sploh še hočemo prihodnost.

Raziskave dokazujejo, da smo ljudje slabo opremljeni za razmišljanje in delovanje na dolgi rok, ker smo veliko bolj zainteresirani za to, kar se nam obeta v neposredni prihodnosti; kar je oddaljeno, ima za nas majhno vrednost. Kaj potem storiti?
 
Naj vprašanje zaostrim s preprostim vpogledom v vsakdanje življenje, v katerem bo vse pomembnejše moralno in etično delovanje velikega števila ljudi, ne le redkih posameznikov, ki so že tako ali tako dovolj pošteni, skromni in zavezani visokim moralnim in etičnim standardom.  
 
Padajo rekordi. Te dni jih ponazarjajo izjemni naravni dogodki. Na primer. Nekatere predele ZDA je zajela tako imenovana invazija z Arktike, kar pomeni, da so temperature izjemno nizke in pada sneg, več kot tri četrtine Američanov bo te dni zmrzovalo zaradi temperatur pod ničlo; v Avstraliji divjajo katastrofalni požari, segajo že v predmestja Sydneyja. O teh dogodkih slovenski neodvisni mediji poročajo bistveno manj kot o tem, kar je na sporedu čisto vsak dan, in sicer: kaj je rekel Pepe1 Pepetu2 in kako mu je slednji samozavestno odgovoril na družbenih omrežjih, kjer se še naprej prepirata, ali bi se moral Pepe1 spomniti nečesa iz časov, ko je bil član nekega nadzornega sveta in je prejemal astronomsko sejnino, ali pa ga je nenadoma popadla demenca in se pač ne more spomniti, kam je šlo nekaj milijonov evrov. Sočasno se mladi belgijski aktivisti, ki imajo zelo velik interes, da zavarujejo lastno bodočnost, posvečajo družbenemu gibanju, za katerega iskreno upajo, da ne bo ugasnilo in se bo razširilo. Najstniki se tako lotevajo samih vzvodov, s katerimi bi lahko ustavili podnebne spremembe in preprečili še hujše podnebne katastrofe, sočasno pa dokazujejo vsemu svetu, kako izjemno pomemben je razkorak med motivacijo mladih in pomanjkanjem ambicij starcev, ki bi morali sicer polno odgovarjati za vodenje držav, a se pogosto izkaže, da skrbijo predvsem za to, da imajo polne žele denarja, moč in vpliv, da se prepirajo v slogu Pepe1 vs. Pepe2.
 
Povsem drugačno razmišljanje je tisto, s katerim se srečujemo, ko se lotevamo radikalne misli, marksistične misli in delovanja družbenih aktivistov. Njihov skupni imenovalec je namreč izjemno zanimiv, saj zajema filozofijo, kulturo, znanost, zgodovino in ekonomijo.
 
Zaman je zato prepričevanje ljudi, ki mislijo, da so marksisti in družbeni aktivisti redki na pol nori posamezniki, ki bodisi gledajo nostalgično nazaj v neobstoječe zlate čase ali pa se z glavo zaletavajo v zadeve, ki jih ni mogoče premakniti.
 
Ne, za družbenim aktivizmom je resna znanost, prepletena s filozofskim razmišljanjem, psihološkim raziskovanjem vedenja in delovanja vsakdanih ljudi, z uvidi v zgodovino družbenega aktivizma in tega, kar imenuje David Harvey blaznost ekonomskega razuma, ki je obenem tudi naslov njegove knjige (Madness of Economic Reason).