Stava na pravega konja

Priljubljeno je, razširjeno je. Na videz je celo modro in poglobljeno. Mislim na željo, ki jo izrečemo drugemu človeku. Ob priložnosti mu namreč rečemo, naj bo ali naj ostane zvest samemu sebi. S tem rečemo veliko več, kot mislimo, obenem pa izrekamo nekaj, kar bi morali premisliti še enkrat. Hitlerju tega namreč ne rečemo in mu ne želimo, da ostane zvest samemu sebi.

Na koga se v resnici obračamo, ko se naslavljamo na drugega človeka? In ali ta ve, kdo je?
 
Vprašanji sta kajpak stari, odgovor pa tudi. Ker je star, ne pomeni, da je slab. In če ga ljudje ne poznajo, ker so ga pozabili ali pa so brezbrižni, ga je dobro spraviti na svetlo. Naj začnem na začetku.
 
Če bi bil človek opeka, ne bi imel zavesti o sebi. Ne bi bil misleča stvar. Bil bi samozadosten in bil bi identičen s seboj. Zlasti pa ne bi imel nobenih odnosov z drugimi opekami.
 
Človek ni opeka in upravičeno verjame, da misli. Verjame, da ima jaz, ki misli; morda verjame, da je jaz, ki misli, misleča stvar. A da bi verjel, da misli, mora imeti zavest o sebi. Torej se mora zavedati samega sebe. Sočasno je zato dvoje.
 
Tudi številne živali imajo zavest o sebi. V čem je razlika med njimi in človekom?
 
Razlika je v načinu zavedanja sebe in v želji. Živali imajo potrebe in imajo instinkte. Človek ima tudi željo, ki njegovi zavesti razkrije praznino. In obstaja razlika. Jaz, ki se zaveda samega sebe, ni isti jaz, ki je v tem primeru objekt zavesti. Pregnano rečeno: za človeška bitja realnost ne bo nikoli sovpadala z mislijo.
 
Zavest o sebi je nujno prepletena z željo. Ki nima objekta, saj je usmerjena – k drugi želji, k želji drugega človeka. Človek je zato bitje, ki je bistveno usmerjeno k drugim človeškim bitjem. Njegova želja je želja po prepoznanju, po potrjevanju, po tem, da je želen, da ga drugi ljudje želijo, da želijo njegovo željo, ki je želja po drugem in je druga želja.
 
Zapisano zveni morda nekoliko preveč filozofsko, zato naj ponovim.
 
Človek je on sam, obenem pa je tudi moč ponavljanja, na razdalji od sebe. Ni identičen s seboj, kot je identična opeka. Lahko ponavlja, zmore gesto, s katero nekaj ponavlja kot želeč bitje. Kaj ponavlja?
 
Človek, zmožen za ponavljanje, mora želeti željo samo, željo drugega človeškega bitja. Kot človek zato želim, da drugi prepozna mojo vrednost, vrednost mene kot svojo vrednost. Želim, da me prepozna kot avtonomno samostojno vrednost.
 
V sodobnem neoliberalnem svetu je zapisano zrcalo katastrofe, ki smo jo prisiljeni živeti vsak dan in vsak zase. Individualizem je namreč norma. Vsak posameznik naj zato osamljeno skrbi za sebe in za svoje sanje, želimo mu, da je zvest samemu sebi, da je še naprej, kar pač že je. Pred lastnimi očmi se spreminjamo v samotne nepovezane atome. Verjamemo v ego in smo prepričani, da je vsak ego identičen s seboj, kot je identična opeka. Kar je skupinskega, kolektivnega, je tabu, zato je odnosov vse manj.
 
Osamljeni posameznik pa je težko odporen pred napadi in vztrajen. V skupini, v kateri osebki podpirajo drug drugega in se spodbujajo, je povsem drugače. Čustvene vezi med njimi so lahko zelo močne, še pomembnejše pa so vezi, ki jih opiše ameriški antropolog Marshall Sahlins kot vzajemnost bivanja.
 
Drugemu človeku zato ne želimo, da ostane zvest sebi, zato pa mu želimo vzajemnost. In ker smo sami drugi od njega in za njega, upamo, da bo tudi sam želel več vzajemnosti, ki je vzajemnost bivanja.