Stava na napačnega konja

Medtem ko zastopniki oblasti v en rog trobijo, kako dobro je, da bo kmalu gospodarstvo spet raslo, epidemije bo konec konec maja, smi izvedeli danes, nisem slišal niti ene same besede o ekonomski aktualnosti ne le Slovenije, temveč vsega sveta. Aktualnost je pomembna natanko zato, ker je bolj kakor prej jasno, da bo velikanske vsote umetno ustvarjenega denarja treba vračati. Torej nas čaka zategovanje pasu – vaja izpred nekaj let se bo verjetno zgolj ponovila. Ni sicer nujno, da se ponovi, toda ti, ki navijajo za kapitalistično rast, ne razmišljajo, da bi se družbena razmerja moči, hierarhična razmerja spremenila. Torej je njihovo razmišljanje o starih kolesnicah in novi gospodarski rasti daleč od egalitarnosti in družbene pravičnosti.

Zaradi ohranjanja hierarhičnih družbenih razmerij, ki so razmerja nadvlade in podrejenosti, se bo negotovost številnih ljudi povečevala. Lahko bodo tudi opazovali elito, kako se varuje pred stiskami in težavami in negotovo prihodnostjo, spoznavali bodo, kako jim gospodarska kriza ne more do živega. In vedno bolj jim bo jasno, kakšne so povezave med pandemijo, gospodarsko krizo in podnebnimi katastrofami, ki nas čakajo.
 
V starih kolesnicah, v katere bi se radi vrnili, je bilo življenje številnih ljudi težko, boleče in polno trpljenja. Dvomim, da bi se radi vrnili v stare kolesnice. Vanje bi se radi vrnili le tisti, ki jim je bilo dobro. Radi bi več istega.
 
Toda ne le Karl Marx, temveč tudi številni filozofi, sociologi, psihologi in drugi avtorji nam že dolgo prigovarjajo, naj pogledamo še malo pod površino, naj ne bomo tako zelo zatreskani v videze in površine in vtise in fikcije.
 
Pogled pod površje ali v zakulisje, saj je vseeno, nam postreže z vpogledom v resnico realnosti. Ne le v njeno pojavnost. Takrat začnemo razumevati, katere sile vplivajo na nas in nas ženejo, zakaj se vedno znova uveljavljajo samo nekatere politike, druge, mnogo boljše, pa nimajo nobenih možnosti.
 
Tak vpogled je izjemno pomemben, kajti zagovarjanje kapitalizma in njegove nenehne rasti podpira moralistično prepričanje, ki dopolnjuje tehnokratsko razmišljanje o državi kot slabem menedžerju – mislim na osebno odgovornost.
 
Sklicevanje na osebno odgovornost ni nič drugega kot moralistično pritiskanje na ljudi, naj vlečejo v življenju dobre poteze, naj dobro izbirajo, naj bodo osebno odgovorni.
Žargona o tem je tamle zunaj, kolikor hočete. Kot da je čisto vsak posameznik v položaju, da vpliva na okolje, v katerem živi in dela, z odločanjem za najboljše izbire.
 
Prav na teh moralističnih tleh pade ideja, da so posamezniki svoje sreče kovači. Morda ponuja najprepričljivejši filmski vpogled v norost take ideje serija Succession (Jesse Armstrong, 2018- ).
 
Serija ni toliko o razsuti ameriški globalni medijski družini, je tudi to, kajpak, temveč je predvsem izvrstna pripoved o norosti elitnega kapitalističnega življenja. V vseh epizodah, kolikor smo si jih lahko ogledali doslej, ne zasledimo niti enega samega smiselnega, razumnega stavka, ki bi si ga izmenjali družinski člani, lastniki medijskega imperija. Vse je eno samo neskončno blefiranje in prodajanje megle, iskanje priložnosti za še kak dolar, za sesutje in uničenje nasprotnikov ali tekmecev, dokler se nazadnje vendarle ne zgodi nekaj, zaradi česar je še upanje.
 
Zgodi se natanko to, kar bi se moralo zgoditi tudi v vsakdanjem življenju, ne le v seriji. Pripadniki elite namreč absolutno dobro vedo, kaj se dogaja na tem svetu, vedo pa tudi, da drugi vedo, vendar stavijo vse na ideološke konje, upajoč, da tamle zunaj ni človeka, ki upa reči bobu bob, in ni ljudi, ki bi znali in hoteli reči, da je zdaj pa res vsega dovolj.
 
In čisto mogoče je, da njihova stava na kljuse ni povsem nerazumna.