Starec in strgane kavbojke

Morda ni videti na prvi pogled, toda dober razmislek nam pove, kako noro je oditi v trgovino, kupiti jeans, ki je že spran in raztrgan, ter ga obleči, da te vidi čim več ljudi, v kako umetelno strganih in umazanih hlačah hodiš naokoli. Kot otroka so me učili, da je treba paziti na oblačila, da se ne strgajo in umažejo, ker je bilo predvideno, da jih bom nosil kar nekaj časa. Danes prideš iz trgovine s strganimi hlačami in je to najnovejša moda, kar pomeni, da ti je absolutno vseeno, kako je proizvodnja oblačil povezana s podnebnimi spremembami, kako orjaška je proizvodnja cunjic, ki jih nosimo nekaj tednov ali mesecev, potem pa preprosto kupimo nove, ker nam moda veleva, kdaj naj jih zamenjamo. Absolutno vseeno nam je za lastni planet, s tem pa tudi za bodočnost, ki je seveda ob taki norosti, ki se imenuje rast vsega, ne le poceni kratek čas trajajočih strganih oblačil, kratko malo nimamo.

V vsakdanjem življenju je sicer tako, da se človek lahko odloči, da bo dosegel neki cilj, potem pa se predano loti dejavnosti, ki vodijo k cilju. Na globalni ravni se je človeštvo pred kratkim, čas je izjemno pomemben, kot bomo videli kasneje, odločilo, da ustavi podnebne spremembe. Politiki skoraj vseh držav sveta so se prijeli za roke, zaplesali in si zaploskali, ko so podpisali dokumente, s čimer so se zavezali k takemu delovanju. Zadeva je tako rekoč trivialna: zastaviš si cilj, vlagaš denar in se počasi prebijaš do cilja. Pot seveda ni enostavna in lahka, ni ravna in ni udobna široka cesta, pa vendar je osnovna formula povsem jasna in preprosta. Prav tako je jasno, kaj pomeni eksponencialna rast. Če imamo na voljo eno uro in eno steklenico, ki se polni eksponencialno, je v 55. minuti vse skupaj videti kot čisti raj. Napolnili smo komaj 3 % steklenice, kar pomeni, da je skoraj povsem prazna. Tu smo že 55 minut in smo komaj na začetku. Radostimo se torej, naj vse raste, rast je zelo pomembna, lahko smo samo veseli, da gospodarstvo raste, da potrošnja raste, da BDP raste, da poraba energije raste, da je povpraševanje po blagu iz dneva v dan vse večje, da, skratka, čisto vse, kar lahko raste, tudi zares raste. In kajpak raste. Neumnost ljudi sicer ne raste, toda objektivno se dogaja natanko tole: čez samo štiri minute je steklenica do polovice napolnjena, na voljo pa je še ena minuta ali šestdeset sekund! Ne govorite mi torej, kaj vse se bo zgodilo do konca tega stoletja, saj je verjetnost, da takrat ne bo nobenega človeka, ki bi sploh lahko povedal, kakšen bo planet, 50:50.
 
Danes bolj kot kadarkoli potrebujemo inteligentne voditelje. Platon je aktualen, kot ni bil še nikoli, ker je zapisal, da bi morali države in državljane voditi filozofi. Meni je končno vseeno, kako se imenujejo voditelji, toda če je še čas za preživetje, pravijo, da ga je nekaj, potem potrebujemo inteligentne, modre voditelje, sposobne popeljati človeštvo v povsem nove vode, v katerih bodo ljudje živeli bistveno drugače kakor danes.
 
Več kot očitno je namreč, da večina današnjih voditeljev nima pojma, kako voditi ljudi. Predstavljajo se jim kot klovni, nastopači, komedijanti, motivatorji, tržno blago, anksiozni ciniki, ki jih hujskajo drugega proti drugemu, govorijo o humanitarnih krizah in postavljajo zidove.
 
Ti ljudje so v glavnem popolnoma brezbrižni za prihodnost človeštva, njihova brezbrižnost je celo povsem neracionalna, saj imajo tudi sami otroke in vnuke, ki ob takem vodenju, kot ga poznamo danes, verjetno sploh ne bodo dočakali konca stoletja.