Stara ideja

Pozitivna psihologija temelji na spoznanju, da je blagostanje ljudi mogoče, da je mogoče spoznati, kaj natančno je blagostanje, kaj ga omogoča, podpira, spodbuja, krepi; prav tako razumemo, kaj ni blagostanje in kaj ga onemogoča, ruši, spodkopava. Spoznanje o tem ima to nenavadno značilnost, da ne podpira človekovega spontanega prepričanja v lastni jaz ali ego in domnevo, da je prav jaz tisti, ki se lahko razsvetli in nekaj spremeni, da bi povečal lastno blagostanje. V resnici temelji pozitivna psihologija na neki drugi ideji, ki je izjemno stara in ni bila tuja Budi, kar pomeni, da je stara vsaj dva tisoč petsto let.

Stara ideja je tale. Razsvetljenstvo, brez katerega ni blagostanja, ne pomeni, da se človekovemu jazu razjasnijo in razširijo obzorja, da doživi nekakšna višja stanja zavesti o sebi in svetu. Ne, zgodi se nekaj, kar je ravno nasprotno od tega, zato v pozitivni psihologiji ne stavimo na jaz, čeprav smo v skušnjavi, da bi stavili prav nanj.
 
Ne smemo pa pozabiti, da nastaja pozitivna psihologija skozi kritiko ameriške humanistične psihologije, ki ji upravičeno očita romantične predstave o človeških bitjih.
 
Buda je tukaj zelo jasen in razumljiv. Razsvetljenstvo pomeni spoznanje, da jaz ali ego ravno ni tista instanca, središče duhovnega sveta, ki se ji razširijo obzorja, temveč pomeni spoznanje, da je jaz zgolj sicer nujna iluzija, da zavest o svetu in sebi sploh ni njegova, da ni njen avtor ali tvorec. Danes bolj kot v času Bude vemo, da je zavest vezana na možgane in njihovo delovanje, ne pa na jaz in njegovo delovanje. Na kratko: zavesti ne ustvarja jaz. In ni gospodar v svoji hiši, kot je že davno ugotovil Freud.
 
Razsvetljenstvo zato ni povečevanje jaza in njegovih obzorij, ni njegova krepitev, ampak je – njegovo izginjanje. Budisti zato poročajo o izkušnjah, pridobljenih z meditacijo, ki jih opisujejo kot stanja brez ega ali jaza. To so stanja, v katerih dojamemo, da se svet ravna po svojih zakonitostih, ki niso naša, da se torej svet vrti drugače, kot želi naš jaz, in da je tako tudi najbolj prav.
 
Jaz zato ni tako pomemben, kot se prav njemu zdi, da je. Jaz je pomemben zgolj za – jaz. Za svet ni pomemben. Pravzaprav ni tako zelo pomemben niti zase, ker se nikoli ne more določiti, nikoli ne more odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je. Jaz zato ne ve, kaj je.
 
Pozitivna psihologija torej stavi na drugega konja, ne na jaz in njegove domneve o avtentičnih globinah, skritih kotičkih in transcendentalnih višavah lastnega obstoja in obstoja sveta. Stavi pa tudi na to, da človeško bitje prav brez jaza lahko doseže stanja največjega blagostanja.
 
Največje blagostanje človeškega bitja preči spoznanje, da je enkratno in neponovljivo ter kot tako absolutno enako vsakemu drugemu enkratnemu in neponovljivemu človeškemu bitju. Še več, človek kot subjekt končno dojame, da ga ni mogoče skrčiti na nobeno lastnost, značilnost, zmožnost, kompetenco, veščino ali kaj drugega – razen na eno. Subjekt je – zmožnost za subjekt. Je zmožnost za subjektivacijo, odcepitev od vsake pozitivno določljive značilnosti ali lastnosti sveta ali identitete. Je torej čisto presežek nad vsako možno identiteto.
 
Krepitev blagostanja je odmik od vsake prakse, ki stavi na jaz ali ego, na njegovo domnevno zmožnost za samouresničevanje, samoaktualizacijo in vse drugo iz tega registra že davno tega presežene humanistične psihologije.