Srečne gospodinje in optimistični, dobro obvladani možje

Velika iluzija je, da bodo srečni ljudje preživeli; na primer podnebne katastrofe. Verjetneje je, da jih bodo preživeli pogumni, inteligentni in kreativni. Verjetno je tudi, da bodo preživeli tisti ljudje, ki bodo imeli značilnosti ljudi, ki so preživeli tudi doslej, saj že nekaj časa vemo, da ljudje kot vrsta niso preživeli zaradi vojn vsakega proti vsakomur, zaradi medsebojnega rivalstva in uničevanja, individualizma in egocentričnosti, pač pa zaradi močnih čustev, kot so ljubezen, sočutje in sreča, zmožnosti za solidarnost, altruizem, žrtvovanje sebe in medsebojno pomoč ter zmožnosti za uravnavanje občestvene pravičnosti.

Danes so srečne gospodinje v določeni meri zamenjale prav tako srečne podjetnice, nekako v smislu emancipacije s podjetnimi moškimi, optimistični, dobro obvladani možje pa še kar naprej delujejo kot ideal, ki v zlomljeni obliki vsake toliko časa zatava na kak psihoanalitični kavč, kjer se razgrne vsa mizerija optimizma in obvladovanja kot kulturne norme kapitalističnega življenja ob koncu časa, ko postajajo podnebne spremembe nov simbol in dokaz obenem, kako ljudje, možje in žene, ravno ničesar ne obvladujejo, zato pa nekaj zelo obvladuje njih. Na primer: tretjina odraslih Američanov, starejših od 45 let, poroča, da so kronično osamljeni, kar pomeni, da preprosto okoli sebe nimajo ljudi, s katerimi bi se družili in pogovarjali; najnovejši orkan, imenujejo ga Dorian, se prav zdaj približuje Floridi oziroma vzhodni obali ZDA, imenujejo pa ga 'monster' ali pošast.   
 
Človeštvo ima, objektivno vzeto, skupni interes: preživetje. Torej imajo ljudje enak skupni interes. Obče dobro naj bi bilo potemtakem dobro za preživetje.
 
Empirična dejstva nas iz leta v leto prepričujejo, da gospodarska rast ne prinaša le vse večjih razlik med elitami in vsemi drugimi ljudmi, temveč očitno prispeva tudi k uničevanju okolja, v katerem človeštvo sploh lahko preživi. Milijarderji so zato vse bogatejši, njihov vpliv na politike in druge ljudi je iz dneva v dan večji, nam pa vsi skupaj prek medijev ponujajo pravljice o sreči, uspehu in blagostanju za vse; ponujajo jih celo prav zdaj, ko se približuje nova globalna recesija.
 
David Korten je ugleden ameriški ekonomist, nekdanji profesor na Harvard Business School. Ena njegovih zadnjih knjig ima naslov When Corporations Rule the World (2015). Priporočam.
 
Pravljica o globalni rasti vsega je silno preprosta: naj vse raste, naj raste BDP, naj rastejo gospodarstva in vsi bomo iz dneva dan bogatejši, premožnejši in naše blagostanje bo nenehno naraščalo, da bomo srečni, optimistični in dobro obvladani.
 
V resnici ravno ne bo naraščalo. Smo namreč na poti k samouničenju, kot poudarja ugledni ekonomist. Po tej poti torej ne bomo prišli prav daleč. Kaj storiti?
 
Dejstvo je, da smo ljudje odvisni drug od drugega in od narave, saj potrebujemo za preživetje vsaj vodo in hrano. Torej je smiselno skrbeti za oboje. Če ljudje lahko ustvarjajo okolja, v katerih živijo, je razumno in pričakovano, da jih ustvarjajo in skrbijo zanje, ne uničujejo, kot trenutno uničujejo amazonski pragozd.
 
Ali lahko postane to preprosto razmišljanje skupna zgodba vsaj večine ljudi, če že ne more postati zgodba vseh ljudi? Tako se sprašuje David Korten. Ter dodaja: ljudje bi lahko zgradili svet, o kakršnem so doslej zgolj sanjali – to je svet miru, lepote, darežljivosti in ustvarjalnosti. Kot bi bral Marxa in ponavljal za njim.  
 
Vprašanje pa je, če sploh še imajo časa, da zgradijo egalitarno družbo.