Srečanje dveh ljudi

Kakšni so največkrat medsebojni odnosi? Največkrat so taki, da se dve človeški bitji obnašata drugo do drugega tako, da se skušata v kaj prepričati, da skuša eno drugemu nekaj pojasniti, mu svetovati, ga premagati, prehiteti, nadvladati … Obstaja veliko oblik, za vse pa je značilno, da se človek obnaša do drugega človeka kot do objekta; seveda je mogoče reči, da se človeka kot subjekta vedeta drug do drugega kot subjekta, ne le objekta, vendar to bistveno ne spremeni temeljnega spoznanja, kaj bi se lahko dogajalo ali kaj bi se moralo dogajati, ko se srečata človeški bitji.

Drugi človek je namreč – drugi svet. Srečanje med dvema človekoma je srečanje dveh svetov. Moj sotrpin je, kot je nekoč dejal Bahtin, izraz, aktualizacija drugega, drugačnega sveta. Ni le objekt, končna materialna množica atomov, temveč je subjekt, vzvod neskončnega sveta. Ko se srečam z njim, sem že vstopil v njegov svet, ki je zagotovo drugačen od mojega.
 
Natančneje: drugi človek je vzvod za aktualizacijo nečesa iz drugega sveta. Nikakor ni nujno, da ve, kaj vse lahko aktualizira, kaj vse je v njegovem svetu mogoče.
 
Kako naj se potem vedem do njega? Naj ga prepričam v kaj, naj ga premagam, prehitim? Kaj vse to sploh pomeni?
 
Srečanje med dvema človekoma je srečanje dveh možnih svetov, je množica možnih odnosov med njima, je priložnost za ustvarjanje novega. To je priložnost za oba, zato je tako izjemno pomembno razumeti etičnost kot skrb za drugega.
 
Skrb za drugega je namreč temeljni pogoj za obstoj, aktualiziranje – drugega, drugačnega sveta. Brez njega ne morem obstajati, potrebujem ga za preživetje in obstoj, zato ga negujem, drugega človeka pa spodbujam, naj ga kultivira, naj tudi sam skrbi za njega.
 
Če bo tudi drugi storil enako, sam sem namreč drugi zanj, potem sva oba na konju, kot se reče. Večjega bogastva si ni mogoče predstavljati. Srečevanje ljudi kot srečevanje svetov in ustvarjanje novega je namreč čisto nekaj drugega kot medsebojno tekmovanje, nadzorovanje, prepričevanje, kdo ima bolj prav ter kdo je večji, bogatejši ali pametnejši.
 
Orisanih srečevanj je malo, ker na žalost prevladuje prepričanje, da ne potrebujemo tega, kar so že leta nazaj imenovali Deleuze, Guattari in Foucault politike postajanja. In kaj so politike postajanja?
 
Čisto preprosto. To so dejavnosti, s katerimi ljudje na zelo različne načine ustvarjajo nove oblike subjektivacije in nove oblike skupnega življenja.
 
Drugače rečeno: sodobno nadzorovanje globalizacije, ki jo spremlja kot senca globalizacija korporativne etike, ni nič drugega kot vsiljevanje norm, sodb in vrednot lastnikov kapitala vsem ljudem, še najbolj pa tistim, ki nimajo niti dostopa do kapitala, kaj šele, da bi ga imeli v svojih rokah.