Sreča in reševanje problemov

Sreča ljudi ne raste na drevesih. Ni je mogoče kupiti. Ne obstaja tam nekje, da bi jo dosegli, da bi jo odkrili, da bi prišli do nje in jo vzeli v svoje roke. Daleč od tega. Sreča ljudi je v neki akciji, je učinek posebnega delovanja, o katerem spregovorim na koncu tega zapisa.

Na prvi pogled je res videti, da živimo v svetu neskončnih priložnosti, ki naj bi zagotavljale vsaj zadovoljstvo, če že ne sreče. Vsakdo lahko sanja in vsakdo lahko izbira, kar hoče; tak je kajpak vtis, objektivno stanje sveta je bistveno drugačno. Vsakdo je nagovorjen, nimajo pa vsi dostopa. Živimo v svetu zgolj domnevnih priložnosti, ki so navdušujoče, niso pa uresničljive. Ponujajo jih kot dobre, lepe in resnične, a so pogosto zgolj simulacije, namenjene dobičkonosnosti. Objektivna dejstva obenem dokazujejo, da živimo tudi v svetu, ki se segreva, ki je dobesedno v plamenih, v svetu, v katerem raste nezadovoljstvo ljudi, ki morda ni povsem artikulirano, zato pa bo mogoče artikulirano že jutri. Kar pomeni, da se število priložnosti zmanjšuje že danes, le da propaganda tega noče priznati. Prihodnost bo zato kolektivna, temelječa na radikalnih kolektivnih odločitvah, ali pa se bodo težave s preživetjem zgolj stopnjevale.
 
Nepriznavanje objektivnega stanja sveta seveda ne čudi in ne preseneča, kajti že dolgo je znano, o tem je razmišljal in pisal zlasti Jean Baudrillard, da sodobno življenje v simuliranih svetovih ponuja ljudem zlasti – simulacije in simulakre. Kaj to pomeni?
 
Pomeni tole. Nove razsežnosti tega, kar so pred desetletji raziskovali Adorno in sodelavci. Razsežnosti simuliranih hiperrealnosti, od katerih izločim tri.
 
Prvič. Strast ljudi, da sodelujejo v medijsko ustvarjenih svetovih, da jih pomagajo ustvarjati. Tako ustvarjanje uresničuje preprosto prepričanje, da človek obstaja le, če obstaja v medijsko posredovanih svetovih, če torej zanj vedo mediji. Zunaj njih identitete ljudi sploh niso pomembne, čeprav obstajajo. Nihče se ne zmeni zanje, pri čemer ni pomembno, kako pametne, dobre ali etične so.
 
Drugič. Nezavedno pričakovanje katastrof in konca sveta. Ideologi danes dnevno ustvarjajo vtis, da je konec sveta neizogiben, da ni mogoče ničesar več narediti, da bi se izognili totalni mizeriji. Hrbtna stran istega je kajpak praznoverje: podnebne probleme bodo rešili znanstveniki, inženirji ali kar prosti trg sam.
 
Tretjič. Maskiranje odsotnosti tistih razsežnosti realnega sveta, ki od nekdaj omogočajo ljudem etično delovanje. Ljudje naj tako poslušajo zgolj lastni nadjaz, ki jim naroča zdravo življenje, recikliranje, ločevanje odpadkov, uporabo izdelkov, ki niso iz plastike.
 
Razvidno je, da novih kolektivnih odločitev ne omenja nihče.
 
Natanko na tem mestu potegnem pomenljivo vzporednico. Pozitivna psihologija nas namreč uči, da smo ljudje nadvse zanimiva bitja, ko razmišljamo o – problemih. Ti so del vsakdanjega življenja. Poleg odločanja potrebujemo tudi reševanje problemov.
 
Problemov se ne moremo znebiti, moramo pa jih tudi reševati. Lahko se jim kajpak izogibamo, lahko jih zmanjšujemo, lahko jih zanikamo, lahko jih tajimo, lahko je vedemo, kot da jih sploh ni. Vse to so neproduktivni načini spopadanja s problemi.
 
Lahko pa jih tudi rešujemo. In ko jih rešimo – smo zadovoljni. Lahko smo celo srečni. Dobro se počutimo. Če jih rešimo sami, smo ponosni nase. Zadovoljni smo s seboj, naše samospoštovanje naraste. Enako velja za samovrednotenje in za samozavest.
 
Reševanje problemov je za ljudi tako pomembno kot dihanje zraka. Da bi bili zadovoljni in srečni, morajo reševati probleme in jih rešiti. Sedaj je menda dovolj jasno, da se sreča ne pojavi magično, če ima nekdo dovolj denarja, dobrin in blaga, da ne pade z neba, da nas ne čaka za vogalom. Morda se sliši čudno, vendar je res: človek je srečen zaradi načina, kako rešuje probleme.