Spreminjanje srca in duše

Železna gospa je nekoč izjavila, da je cilj njenih reform kapitalističnega načina življenja spreminjanje srca in duše ljudi. Tudi Hitler in njegovi pribočniki so v svojem času vedno znova močno poudarjali, da je bistvo njihovega korenitega spreminjanja sveta osvajanje duš in src čim večjega števila ljudi. Prava politika, je velikokrat rekel minister Goebbels, mora zlesti ljudem pod kožo, ogreti mora njihova srca, sicer je vse zaman, kajti zgolj sklicevanje na razum je mnogokrat prekratko in premalo učinkovito. Nihče od njih pa ni razumel, da je človeško bitje po naravi v srcu in duši zavezano etičnosti, ki ga usmerja k siroti, vdovi/vdovcu in tujcu, kot je nekoč zapisal Emmanuel Lévinas, ta neverjetni mislec etike in etičnosti. Sirote, vdove/vdovci in tujci so brez partnerjev, brez staršev in brez prijateljev. Kapitalistični cinik bi seveda takoj porekel, da je to še bolje, saj so povsem svobodni, da samostojno in neodvisno od drugih ljudi tekajo za svojimi sanjami. Tako tekanje je trenutno v kapitalističnem svetu prav gotovo najbolj želeno vedenje med seboj tekmujočih vse bolj osamljenih posameznikov, saj študije dokazujejo, da se je število ljudi, na primer v ZDA, ki izjavljajo, da so pogosto ali vedno osamljeni, v zadnjih desetletjih podvojilo.

Resnična zmožnost ljudi za etičnost, empatijo in pravično naravnanost do drugih ljudi pa pomeni usmerjenost k bogu kot neobstoječemu in drugemu človeku, sleherniku. Pomeni odnos do drugega človeka in prek njega k bogu, k neskončnosti. Tak odnos je lahko le odprtost od odpiranja do drugega človeka in Drugega. Torej ni naravnanost do srca ali duše drugega človeka, ampak je naravnanost preko obojega do odprtosti. Če sta srce in duša metafori za odprtost, sta odprti do odpiranja, torej je odpiranje vselej naravnanost onkraj.

Človek, ki zares vidi svet okoli sebe in razume, kaj je kapitalizem, ki torej ne naseda besedam politikov in ekonomistov, se ne pusti vleči za nos in ne verjame naivno, da deluje v dobro vseh in da gre vsem ljudem vsak dan vse bolje, ker to pač ni očitno, čeprav raste BDP, raste proizvodnja dobrin in raste prodaja blaga, ve tole: povsem naravno je, da je resnično boljši svet za vse ljudi mogoč le s skupnim lastništvom nad kapitalom, nad vrednostjo, ki jo ustvarjajo delavci, in preseženo vrednostjo. Vse drugo je preprosto sprenevedanje.

Vsa razmišljanja o etičnost in sodelovanju, solidarnosti, emancipaciji in egalitarnosti ljudi imajo zelo praktično nadaljevanje: skupno reševanje najglobljih in najbolj perečih problemov, s katerimi se soočajo ljudje iz dneva v dan.

In ko govorimo o skupnem, tudi mislimo na skupno. Ljudje, ki imajo etično moč, nimajo fizične moči, nimajo oblasti in je tudi ne želijo imeti. Skupna last obče dobrega namreč po definiciji ni namenjena izvajanju oblasti, saj je namenjena širjenju obče dobrega, kar je čisto nekaj drugega.

Tako širjenje poteka vzdolž štirih koordinat: skupno lastništvo, skupni nadzor nad skupnim lastništvom, demokracija, participacija. V orisani perspektivi je pomembno imeti dobre ideje o človeških bitjih, ne le o strojih, napravah, robotih in denarju.

Širjenje obče dobrega pa ne zajema zgolj ljudi, saj zajema tudi druga živa bitja in celo nezemeljska bitja, če se bomo kdaj srečali z njimi. Saj je logično: v neskončnem se etičnost po definicij ne more končati pri tem ali onem živem bitju, ki je kajpak drugi. Ko je človek odprt od odprtosti, je vselej odprt. V tem ne prepoznavamo le nečesa univerzalnega, saj prepoznavamo kar nekaj absolutnega.