Spremembe sveta v stotih dneh

Še pomnite, tovariši? Se spomnite dolgih let nenehnega dokazovanja, da je kapitalizem večen, da bo tu do konca sveta, da se nič radikalnega ne more spremeniti, da je komunizem samo absurdna utopija, zblojena pripoved o nekem preteklem času, ki ga je najbolje pozabiti, da je kapitalizem najboljši? Se spomnite, da smo morali vedno znova poslušati, da se sveta pač ne da spremeniti, da naj se raje prilagodimo kapitalizmu in uživamo v dneh, ki so pred nami?

Zadnjih sto dni pa se svet spreminja onkraj vsake možne predstave in še bolj se bo. In o čem poročajo mediji čisto vsak dan? O novih oblikah medsebojne solidarnosti ljudi, o njihovi ustvarjalnosti, iznajdljivosti, o tem, kako skrbijo drug za drugega, kako si pomagajo. Poročajo, kako države skrbijo za svoje državljane, za ranljive družbene skupine. Na voljo so podatki, kako dramatično so se spremenili izpusti ogljikovega dioksida, kako je nenadoma zrak bistveno čistejši, ker pokurimo manj nafte in drugih fosilnih goriv, kako daleč se vidi, ker je v ozračju manj svinjarije, kako si je narava že opomogla od človeškega opustošenja. In vse skupaj se je zgodilo v samo treh mesecih.
 
Ciniki bi se seveda porekli, naj se pomirimo, ker to itak ne bo dolgo trajalo, saj človeštvo dolgoročno ne more živeti na tak način, da je gospodarstvo treba vrniti v stare tirnice, da BDP mora rasti, da vse drugo mora potekati, kot je že potekalo, da torej moramo okrepiti kapitalizem, da bo še bolj kapitalističen, kot je že bil. Se morda res nočemo ničesar naučiti iz izkušenj?  
 
Res je. Samo v ZDA je v zadnjem mesecu izgubilo delo več kot sedemnajst milijonov delavcev; zgolj v zadnjem tednu več kot šest milijonov. Michael Roberts v svojem dnevniku 6. aprila letos navaja najnovejše podatke, po katerih 58 % ameriških delavcev izjavlja, da ne bodo mogli plačevati najemnine, kupiti hrane in plačati položnic. Polovica majhnih podjetnikov izjavlja, da ne bodo mogli plačati svojih delavcev že, če bo izolacija trajala samo en mesec. Kapital se seveda umika, zato se povečujejo tudi razlike med globalnim jugom, kot ga imenujejo, in globalnim severom.
 
Najbolj noro pri vsem tem pa je, da so strokovnjaki že spomladi leta 2018 (!!!) na srečanju, ki ga je organizirala Svetovna zdravstvena organizacija v Ženevi, napovedali izbruh nove bolezni, ki so jo poimenovali Bolezen X.
 
Rekli so, da bo naslednja pandemija, današnja torej, izbruhnila zaradi novega virusa, ki ga ljudje še niso spoznali. In kje naj bi se vse skupaj začelo? Nekje na Zemlji, kjer ekonomski razvoj sili ljudi, da imajo tesne stike z divjimi živalmi. Tako še zapiše v svojem dnevniku Michael Roberts.
 
Ali jih je kdo poslušal? Seveda ne. Nori znanstveniki pač.
 
In ko danes znanstveniki svarijo pred družbenimi neredi, ki utegnejo izbruhniti že kmalu, jih prav tako nihče ne jemlje resno. Se preveč mudi nazaj v stare tirnice. Gospodarstva je namreč treba zagnati čim prej in čim močneje. Kapitalistična gospodarstva, bi dodal. Še pomnite? To so tista gospodarstva, ki temeljijo na privatni lastnini kapitala, izkoriščanju delavcev, tekmovalnosti, dobičkonosnosti in uničevanju naravnega okolja.
 
Danes je deseti april leta 2020.