Sprememba

Kljub psihološkim raziskavam, ki dokazujejo, kako stabilna je osebnostna struktura, kako malo se spreminjajo načini opisovanja in razumevanja samega sebe, ljudje to laično imenujejo samopodoba, vedno znova slišimo, da posamezniki prepričano zatrjujejo, da so se spremenili. Saj morda so se res, toda kako vemo, da se je človek zares spremenil, da ne živimo v bridki zmoti? Ne verjamemo mu na besedo, to je prvi korak, ki ga naredimo, ker vemo, da je z besedami lahko ustvarjati vtis, da je nekdo drugačen, kot je bil v preteklosti, da se je torej spremenil. Talibani tako ponavljajo kot pokvarjena plošča, da se ne bodo nikomur maščevali, češ da so se spremenili. A da se je človek zares spremenil, vemo šele, ko ga opazujemo dlje časa. Tako vidimo, da določenih gest ne uporablja več, da se je spremenil njegov besednjak, da se je spremenila njegova telesna drža, da drugače izraža svoje občutke in čustva, da se konsistentno drugače odziva. Dokončno se prepričamo, da se je res spremenil, ko se znajde v enakih situacijah kot v preteklosti, a ne zaznamo niti najmanjše skušnjave, da bi se odzival tako, kot se je takrat. Takrat vemo, da se je zares spremenil, da nekatere oblike vedenja in delovanja niso več mogoče. Na podlagi zapisanega lahko rečemo, da se talibanski bradati borci niso spremenili niti malo, čeprav zatrjujejo drugače. Vemo, ker se pravzaprav niti ne morejo spremeniti, celo če bi se hoteli, kajti potopljeni so v simbolni svet, v katerem so starodavne razlage Alaha in njegovih pričakovanj, prava, morale in etike tako zasidrane, da so bolj večne kakor Himalaja. Kdor se v takem svetu premakne samo za milimeter, češ da zna in hoče razmišljati s svojo glavo, mu taisti del telesa takoj ročno odstranijo; take prizore smo videli celo v medijih. Taliban namreč dobesedno ne more razmišljati s svojo glavo, kot se reče, kar pomeni, da mu ne pride na misel, da bi sploh poskušal; ne more namreč razmišljati, ko ima glavo, in ne more, ko mu jo odstranijo. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da beseda taliban označuje učence. In vsak učenec ve, kaj to pomeni, saj ima vsaj eno izkušnjo, da mora pred učiteljem vselej narediti in reči natanko to, kar učitelj pričakuje. Če učenec ne naredi tega, je tako ali drugače kaznovan - na primer s slabo oceno. Za učenca je zato najbolje, da čim natančneje ugotovi, kaj želi učitelj od njega, potem pa to tudi naredi. Učitelju se ne upira, njegove avtoritete ne postavlja pod vprašaj, pred njim ne razmišlja s svojo glavo. Je ponižen, priden, ubogljiv in discipliniran. Ko pa dobi tak učenec v roke mitraljez, dobi zgodba grozljive razsežnosti, ki smo jih že videli, v prihodnosti pa jih bomo vnovič. In urbane elite morda ne bodo nikoli doumele, kako živijo, razmišljajo in čutijo življenje ruralni prebivalci Afganistana, ki predstavljajo 80 % vseh, ki živijo v tej nesrečni deželi, ki jo skušajo tuji zavojevalci vedno znova urediti po svoje, ne da bi se hoteli pri tem česa naučiti o resničnih razsežnostih življenja ljudi.