Novi politiki na odru slovenske politike naj bi prinesli svež veter v postano ozračje delitev, cinizma, vzvišenosti in arogance. Sveža sapa je vsekakor dobrodošla, saj je že iz zornega kota mentalne higiene res skrajni čas, da nekateri politiki odidejo z odra in se na njem pojavijo novi. Ti lahko že z drugačnim besednjakom in umirjenim vedenjem vzbudijo nekaj upanja, da bo poslej tudi materialni svet vsaj malo drugačen. A takoj pride na misel stara modrost, ki jo najdem pri stoikih: nehaj upati na nemogoče … sprejmi svojo usodo. Kaj pomeni sprejeti svojo usodo v letu 2022? Zdi se, da je odgovor na vprašanje takoj pri roki. Tako kot v renesansi je tudi v 21. stoletju mogoče zagovarjati idejo, ki jo je Pico della Mirandola izrazil takole: človek lahko oblikuje samega sebe tako, da postane lastna kreacija. Toda danes je videti, da to počne prenekateri človek in da je prava moda preoblikovati sebe, delati na sebi in se spreminjati v lastne kreacije.
Morda je upanje na družbeno spremembo onkraj posameznikovega preoblikovanja telesa in duše vendarle to, na kar stavimo. Živimo življenja, v katerih sledimo nasvetom, kako živeti zdravo in dolgo, obenem pa upamo na milost. Izraz je nekoliko obremenjen, vendar je vsaj zanimiv, če že ni dober in uporaben. Upanje na milost je klasična filozofska, stoiška ideja o daru od zunaj, od drugod. To je upanje na poseg v življenje, ki ga človek ne zmore sam. Lahko dela na sebi, je odgovoren in razume samega sebe, lahko se preoblikuje, da bi postal lastna kreacija, toda nikakor ne more poseči v svoje življenje od zunaj. Moderni jaz je tako bitje, ki živi sorazmerno samostojno življenje v svetu, v katerem je Bog dokončno skrit in nem. To je svet, poln notranjih kontradikcij, jaz pa odkriva nasprotja tudi v sebi, ne le zunaj sebe. Živi v svetu, v katere se skuša razumeti, a nenehno odkriva in prepoznava zahteve po tekmovalnosti, vzpenjanju, bogatenju, različne navade, različna pravila igre, različne igre, različna mnenja, različne načine življenja. To je obenem svet, v katerem ni nobene nevprašljive avtoritete več. Včasih se celo zdi, da ni nobene avtoritete več, da nihče več ne more postati in ostati avtoriteta. Obstajajo avtoritarni ljudje, politični voditelji, kajpak, vendar to ni isto. Avtoritarni ljudje pač niso avtoritete. Kako živeti v takem svetu? Na koga ali na kaj se zanesti? Zgolj nase kot kreacijo? In zopet bo imelo pomembno vlogo staro filozofsko razmišljanje, pod katerega se je pred stoletji podpisal Montaigne: Zdrav intelekt ne bo hotel soditi ljudi zgolj po njihovih zunanjih dejanjih; moramo preiskati notranjost in odkriti, katere vzmeti poganjajo ljudi. Ampak ker je to naporno in nevarno podjetje, si želim, da bi se vanj vmešavalo manj ljudi. Ne znam si predstavljati, da bi oblastne ljudi, ljudi na oblasti poganjal humanizem Drugega, ne znam si predstavljati, da bi bili odprti do resnice, in ne znam si predstavljati, da bi zmogli refleksijo lastnih prepričanj, čeprav so vsi za konstruktivne dialoge in odprti do drugih. Kaj nas torej najverjetneje čaka z novimi obrazi na političnem odru? Več istega. Morda je to na najbolj vulgaren in primitiven način včeraj dokazal človek, ki se je prišel zabavat pred parlamentarno preiskovalno komisijo.
1 Comment
Yamuna lila
1/29/2022 12:21:19 am
Človek si lahko prizadeva biti 100% odgovoren, ampak smo v materialnem telesu in zato pogojeni in nikakor kontrolorji ter v celoti odvisni od milosti.
Reply
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|