Sprejemanje sebe in široko odprte oči

Filma Tár (Todd Field, 2022) in The Banshees of Inisherin (Martin McDonagh, 2022) zastavita, nato pa raziskujeta temeljno vprašanje človeške eksistence. Kdo sem in kaj želim? Zraven sodita vprašanji: Kaj pomeni sprejemati sebe? Kaj pomeni želeti, da nas drugi sprejemajo, kakršni smo?

​Vprašanja so aktualnejša, kot si mislimo, in niso pomembna le za posameznika, ki se loteva psihoanalize ali zena. Živimo namreč v letu, v katerem se lahko zgodi nepredstavljivo. Ali kot je dejal te dni generalni sekretar ZN Antonio Guterres: »Bojim se, da svet ne hodi v spanju v širšo vojno. Bojim se, da to počne s široko odprtimi očmi.« Sekretar misli na vojno v Ukrajini in na Rusijo, ki se je očitno pripravljena spopasti z vsem zahodnim svetom.
 
Razmišljanje o zapisnih vprašanjih je zato poglobljena miselna vaja posameznika, ki opozarja na velikanski prepad med razumnim razmišljanjem, ki pomaga človeškemu osebku odpreti oči in razširiti obzorja uma, ter popolno blaznostjo politikov in njihovih podrepnikov, ki potiska svet čez rob prepada.
 
Čuječnost nam pove, da obstaja zgolj ta trenutek. Preteklosti ni več, prihodnosti še ni. Življenje obstaja le v tem trenutku. V njem razmišljamo o preteklosti in prihodnosti. V resnici obstajamo le v tem trenutku. Sprejemati sebe pomeni biti v tem trenutku in pomeni sprejemati ta trenutek. Pomeni strinjati se, da obstaja ta trenutek, v katerem sicer lahko razmišljamo o preteklosti ali prihodnosti. Pomeni strinjati se, da ta trenutek obstaja. Pomeni strinjati se, da obstaja zgolj ta trenutek.
 
V njem nekaj delam, nekaj se dogaja. Če ga sprejemam, sprejemam, kar se dogaja. Ugotavljam, da se nekaj dogaja. Ne mislim, da se dogaja nekaj drugega, ne vztrajam, da bi se moralo dogajati kaj drugega kot to, kar se dogaja. Ali lahko enako držo pričakujem tudi od drugim ljudi? Lahko jo pričakujem, od njih pa je odvisno, ali jo tudi zmorejo in želijo.
 
Ko sprejemam trenutek, ko sprejemam vsak trenutek, sprejemam sebe, kakršen sem v tistem trenutku. Odločilno pa je tole.
 
V določenem trenutku lahko povzročim tudi trpljenje. Lahko ugotovim, da trpim ali da zaradi mene trpi drugi človek. Ker sprejemam sebe, sprejemam trenutek in sprejemam trpljenje.
 
Sprejemanje trenutka pa ne pomeni, da verjamem, da moram sprejeti vsak trenutek, kakršen je. Lahko si rečem, da ne želim, da se ta trenutek ponovi, ker trpim ali trpi drugi človek. Ne želim, da se ponovi trenutek trpljenja. Želim nekaj narediti, da se ne bi ponovil, ker se zavedam, da sem tudi moralno in etično bitje.
 
Sprejemanje sebe terja svobodo, da si odpustimo in da odpuščamo drugim. Če bi obstajalo nespremenljivo bistvo tega, kar smo, bi bilo povsem drugače; potem tudi morale in etike ne bi bilo. Kar je nespremenljivo, bi se namreč ponavljalo iz trenutka v trenutek in človek ne bi bil svoboden. Sprejemal bi se, ne bi pa si mogel odpustiti in ne bi mogel vplivati nase, da bi bil v naslednjem trenutku drugačen.
 
Trenutek kajpak pride in mine. Kar smo v trenutku, se pojavi in izgine. Ker ne obstaja nespremenljivo bistvo tega, kar smo, se bo v naslednjem trenutku pojavilo nekaj drugega. Sprejmem vsak trenutek, a ta mine. Sprejmem, kar sem v tistem trenutku, in to izgine. Torej sem v tem trenutku in v naslednjem trenutku me ni več.
 
Danes je 7. februar leta 2023. Medtem ko se poglobljeno ukvarjam z umetnostjo, z zenom in s psihoanalizo, se okoli mene širi novorek, ki ga poganjajo mehanizmi. Guterres jih na kratko izpostavi: Naslednje volitve. Naslednji taktični politični manever za oprijem oblasti. Toda tudi naslednji poslovni cikel – ali celo cena delnice, kakršna naj bi bila naslednjega dne. To imajo pred seboj ljudje, ki nam vladajo, za to se zavzemajo, vse to jih živo, strastno zanima.
 
Guterres: Tako kratkoročno razmišljanje ni le zelo neodgovorno – je nemoralno. A kdo smo mi, ki ljudi za tako razmišljanje in delovanje izvolimo znova in znova?