Ko ameriški predsednik Trump odpre usta in iz njih prileti kaj sočnega, nekateri ljudje v obupu vzkliknejo: Bog ne obstaja. Zveni pesimistično, morda pa je tudi izraz globokega vpogleda v naš brezbožni vsakdanjik. Nekje drugje, na modnih stezah, zagovarjajo ustvarjalci modnih trendov drugačno in zelo preprosto idejo: pomembno je biti optimist … čeprav to ne pomeni slepega optimizma, zaradi katerega se človek ne zaveda tega, kar se dogaja okoli njega. Preprosta ideja, ki gre zlahka v ušesa, zveni prepričljivo, le da je še bolj prepričljivo, če človek najprej pogleda okoli sebe, razmisli o tem, kar vidi, potem pa se vpraša, na kakšen način biti optimist, da bo optimizem tudi dober, ne zgolj optimističen. Ne trdim, da ni mogoče biti, pravim le, da je v tem času praznovanje v modnem slogu morda tudi dobro izhodišče za razmislek o znanosti etičnosti ali še en razmislek o naravi človeškega jaza in o naravi človeškega bitja kot subjekta ($), ki ni jaz. Podrejenost podnebnim spremembam bo namreč vse tesneje prepletena s podrejenostjo človeških osebkov temu, kar imenujemo etičnost, ta pa ni bila nikoli v modi, saj veliko ljudi zanjo niti slišalo ni, medtem ko Trump lahko mirno računa, da ga slišijo milijoni ljudi po vsem svetu. Od Platona sem je tudi jasno, da ne obstaja znanost etike, kar zadevo dodatno zaplete. To preprosto pomeni, da človeška bitja ne moremo doumeti, zakaj je nekaj dobro, ne moremo se znebiti negotovosti, ki spremlja razmišljanje o naravi dobrega in o razliki med dobrim in zlim. Ne moremo si povedati, kaj določa, da je dobro zares dobro, da obstaja dobro onkraj trivialnega vsakdanjega ugotavljanja, kaj je dobro. Kant je tako izvrstno odgovoril na vprašanje, kaj potemtakem sploh preostane človeškemu osebku, kajti vtis, da obstaja vrhovno dobro ali celo Dobro, je zelo močan, vsekakor pa je vztrajen, čeprav ga ne moremo znanstveno opisati, popisati in določiti, zmeriti ali eksperimentalno preveriti.
Odgovora na vprašanje sta pravzaprav dva: avtonomnost volje; moralni zakon kot čista forma. Na kratko: človek se mora samostojno, neodvisno do vsega podrediti moralnemu zakonu, da bi bil svoboden in moralen obenem. Človek torej samostojno, voljno izbere formalni moralni zakon, potem pa mora nekaj narediti. Nihče mu ne more pokazati, kako naj to naredi in kaj naj naredi, človek pa ve, da to lahko naredi; in to je dobro. Crazy. Moda s tako držo nima prav posebne zveze, ameriški predsednik pa tudi ne. Zapisano je najtesneje povezano z naravo človeškega bitja, s tem, kar sicer imenujemo jaz ali ego. Freud je bil izjemno precizen, ko je zapisal tisti slavni Wo Es war, soll Ich werden. Stavek je težko razumeti, a po toliko letih ukvarjanja z njim vendarle lahko na kratko rečem, da govori Freud o neki drži, ki jo zmore človeško bitje, ta drža pa je zavezana etičnosti. Takole gre. Kjer je bilo Ono, je moja dolžnost, da po-stanem. Ali kot je nekoč zapisal Lacan: v samem srcu moje subjektivnosti, moje biti je poziv k etičnosti, je etični poziv. Dolžnost vsakega človeškega bitja je, prav zato, ker je človek, da prevzame odgovornost. Odgovornost za kaj? Za tisto, kar [kontingentno] vznikne v nezavednem. Kar imenujemo jaz, namreč ni izvor našega delovanja, ni začetna točka, od koder vse izhaja, ampak je, ravno nasprotno, nekaj čisto drugega. Je to, zaradi česar Freud reče, da jaz ni gospodar v svoji hiši. Ni gospodar in ne obvladuje lastne subjektivnosti. Ne ve tudi, da je najprej subjekt kot kraj, ki nastane kot odgovor ali kot odziv. Torej se najprej nekaj zgodi, šele nato se pojavi jaz, ki mora prevzeti odgovornost za to, kar se je zgodilo, to pa ni nekaj, kar ustvari sam. V tem je zares nekaj radikalnega. Radikalno je, da subjekt kot odgovor na nekaj prevzame odgovornost, kot da je tisto ustvaril sam. Prevzame torej odgovornost za svojo pozicijo, za kraj, kjer se rodi, kjer postane to, kar jaz misli ali verjame, da ves čas že je. Subjekt torej ne obstaja od nekdaj, ne more ustvariti samega sebe, to pa pomeni, da nastane le na ozadju nečesa, kar ni on, na ozadju, ki ga presega, zato tudi pravimo, da je podložnik v pristnem pomenu besede. Natanko o tem govori Freud. In kaj ustvari subjekt, ko prevzame odgovornost za kraj, kjer nastane? Nov kraj, nekaj kontingentno novega. To novo je radikalno drugačno od nove mode, od tega, kar ponujajo na modnih stezah in pozivajo ljudi, naj sprejmejo modo za svojo in jo spremenijo v hit ali uspešnico.
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|