Spopadanje

Spopadanje s pandemijo nevarnega virusa ni le boj z miniaturno mašino, ki nima niti vseh lastnosti, potrebnih za uvrstitev v kategorijo živih bitij, nekateri sicer trdijo, da jih ima, a to zdajle res ni pomembno, temveč je tudi boj vseh proti vsem. Zdi se, kot da smo se proti svoji volji znašli v svetu, v katerem stare filozofske ideje nenadoma niso neumnosti včerajšnjega dne, temveč so aktualnosti, na empiričnih temeljih stoječe prakse vsakdanjega življenja, zaradi katerih silijo dlake pokonci in se dvigujejo lasje na glavi. Ljudje se spopadajo med seboj, kot da ne obstaja jutrišnji dan, ironija pa je, da jutrišnjega dne morda zares ne bo. Za vse ga gotovo ne bo, videli pa bomo, kako se bodo znašli vsi drugi. V svetu, ki že nekaj časa stopnjuje načine življenja, za katere vemo že vsaj pol stoletja, od leta, ko izide Družba spektakla, ki jo je spisal Guy Debord, da predstavljajo zgodovinski razpad poznega kapitalizma.

Razpad živimo iz dneva v dan. Politiki in drugi ljudje lahko v javnosti psujejo, zmerjajo, grozijo, grabijo moške za j*** in ženske za p*** ter  govorijo, kar jim pade na pamet, nobene cenzure ni več, vsi tabuji so padli, meje so izginile. Vsak naj rešujejo sebe, slišimo iz medijev, poceni zabava spremlja usodo posameznikov, ki nimajo premoženja in dostopa do kapitala, prav nanje pa stavijo pripadniki političnih strank s prošnjo, naj jih še enkrat izvolijo, ker je tako sladko biti na vrhu, imeti dobro plačo in gledati navzdol na ubogo rajo.   
 
Današnji spektakelski načini življenja so tako podeseterjeni skupki družbenih odnosov, v katerih nemočni prepoznavamo podobe hierarhičnih razmerij, odnosov podrejanja in vladanja oziroma gospostva, obenem pa nam je vse bolj jasno, da niso le močni in nepremagljivi, temveč so tudi avtodestruktivni na način, zaradi katerega so paradoksno vse močnejši.
 
Popolnoma drugačno izkušnjo prinaša staranje. Sam sem dovolj star, da vem, kaj to pomeni. Pomeni tole.
 
Ko doseže človek določeno starost, mu je vse bolj jasno, kaj pomeni, da je njegova eksistenca končna, da bo torej nekega dne treba oditi. To jasno spoznanje še ne pomeni obupa in depresije. Pravzaprav pomeni nekaj drugega.
 
Zgodi se nekaj posebnega, nekaj, kar je celo presenetljivo. Človekov ego se zmanjša in lahko celo izgine. Namesto tega se razširi zavest o lastni identiteti, kot bi bila povezana z okoljem, celo z vsem vesoljem, z vsem živim. Neverjetno zanimiva izkušnja. Kar je bilo prej bolj ali manj neopazno in nepomembno, postane nenadoma vredno, pomembno in je v središču pozornosti. Kot bi se nenadoma uveljavila zavest o svetu v razsežnostih, za katere se je prej zdelo, da sploh ne obstajajo.
 
Potem je vse v redu. Vse je v redu, če si izgubljen. Vse je v redu, če si ranljiv. Vse je v redu, če ne veš, kje je pot naprej. Vse je v redu, če ne uspeš. Vse je v redu, če si utrujen in nimaš volje. Vse je v redu, če zjutraj ne vstaneš zgodaj in ne greš v službo, ker je pač nimaš. Vse je v redu, če si ranjen. Vse je v redu, če si sam. Vse je v redu, čeprav se zdi, da je vse narobe. Vse je v redu, ker si že zmagal in si zmagovalec v življenju, v katerem so te ves čas priganjali in te gnali in te silili v tekmovanje in k naporom in h kopičenju. Vse je v redu, ker veš, da ti ni treba čakati na nič, ker si srečen v prav tem trenutku.