Spolnost in pornografija

Kako se vesti v svetu, v katerem je pornografije, kolikor hočeš, in je na vsakem vogalu? Mislim metaforično in mislim zelo empirično. V svetu, v katerem je tako pogosto krčenje tega, kar je zares vredno v življenju posameznikov, na pornografsko telovadbo, v katerem so pogovori med ljudmi pogosto le medsebojno zmerjanje, v najslabšem primeru, in informiranje, v najboljšem, kjer je torej namesto poglobljenih pogovorov o nas samih na sporedu vedno enako komuniciranje, v svetu, v katerem svetujem otrokom, naj se nikar za božjo voljo ne pogovarjajo med seboj, kot se tisti moški in tiste ženske s televizijskih zaslonov, ko se navidezno pogovarjajo v duhu konstruktivnih dialogov, v resnici pa ne prenesejo drug drugega, kar je tudi videti, v svetu, v katerem so razvedrilne oddaje eno samo narcistično pačenje teh, ki mislijo, da so sproščeni, veseli in inteligentni, v resnici pa so zgolj usmiljenja vredni, v svetu, v katerem je kritično razmišljanje modna muha, ki se poda umu tako, kot se poda stenska slika barvnemu vzorcu preproge, v svetu, v katerem je ljubezni do drugega človeka toliko manj, kolikor je več zagotavljanja, da je vsepovsod.

Študije dokazujejo, da je pornografija pogosta oblika izobraževanja o spolnem življenju ljudi, z njo pa se otroci seznanijo že pri rosnih enajstih letih starosti, kar jih predvsem čustveno poškoduje. Nekateri porečejo, da je to čisto v redu, da v tem ni nobenega problema. Morda ga res ni, če prevladujejo kakovostni odnosi in je spolnost povezana z ljubeznijo. Če je pornografija na sporedu zato, ker so odnosi bedni in išče posameznik potešitev v gledanju pornografije, je precej drugače.
 
Pornografija ne pozna odnosov in jih ne potrebuje. Ne pozna ljubezni in je ne potrebuje. Ne pozna erotike in je ne potrebuje. Ne pozna čustev in jih ne potrebuje. Pornografija v vsakdanjem življenju prav tako ne pozna in ne potrebuje ničesar od naštetega. Ljudje v pornografskem svetu uporabljajo drug drugega kot orodja za dosego ciljev, to pa je: zase denar in za gledalce užitek.
 
In ko govorimo o užitku, ne bi smeli pozabiti temeljne psihoanalitične lekcije o nemožnosti uživanja, o presežnem uživanju, o prisili k ponavljanju. Da ne pozabim dodati lekcije o razliki med človekovimi potrebami in nezavedno željo.  
 
Lekcija je namreč preprosta: človeška spolnost je v temelju podprta s fantazijami o drugem spolu. Ko začnemo razmišljati o resničnem spolnem življenju ljudi, o njihovih skrivnih vrtičkih, je vse mogoče. Ljudje namreč ne vstopajo v spolne odnose podobno kot živali, saj potrebujejo fantazijske scenarije, v katerih igra drugi spol natančno določeno vlogo.  
V čem je potem problem?
 
Problem je v zanikanju prave narave človeške spolnosti. Ta ni nevtralno naravno področje, polno medsebojnega razumevanja, ljubezni in čustev, temveč je polje, kjer so razmerja moči med posamezniki in njihovega izkoriščanja vpisana že od samega začetka.
 
Manj ko se pogovarjamo o njih, da bi jih dobro razumeli, bolj vplivajo na nas za našimi hrbti in nad našimi glavami. Zgolj gledanje pornografije ne razreši ničesar in nas ne pouči o ničemer.