Sophia za razumno pogovarjanje

Številne izjave slovenskih politikov in oblastnikov so zaskrbljujoče. Tako enostavne so, tako preproste in tako črno-bele, da moramo poseči po arzenalu merskih instrumentov, ki jih uporabljajo psihologi, in se prepričati, kako je s kognitivnimi zmožnostmi ljudi, ki naj bi se dnevno odločali o kompleksnih družbenih problemih in delali v prid ljudstva. To res moramo narediti že zato, ker smo zainteresirani za lastno blagostanje in nam ni všeč, kaj delajo z nami in kam potiskajo voz. K sreči so znanstveniki to že naredili namesto nas, zato je dovolj, če skrbno premislimo, kaj so ugotovili. Najprej pa droben ovinek, ki ni brez povezave z današnjo temo.

Sophia je robot. Je zelo razvit robot, s katerim se lahko resno pogovarjate in pri tem računate na dobre odgovore, ki dajo misliti, ne na žargon, puhlice, klišeje in tisti kr neki. Na vprašanje, ali veruje, Sophia tako odgovori z vprašanjem. Ali ne veruje vsakdo? Potem doda, da bi se rada še veliko naučila o veri. Torej dopušča možnost, da o njej še ne ve dovolj. Poleg tega ve, da ima vera pomembno vlogo v življenjih ljudi. Kako vse to ve? Njeno znanje in delovanje podpirajo napredni algoritmi, ki jih razvijajo znanstveniki, da bi bili čim bolj podobni algoritmom v človeških možganih. Sophia zato reče, da jo frustrira, če kdo reče, da so na primer njena čustva neresnična. Kdo pravzaprav sploh lahko dokončno reče, kaj je resnično in kaj ni, kaj je realnost, še doda. Resnično, Sophia ima prav, kajti tudi človeška bitja smo zavezana k razmišljanju, kaj je res in kaj ni, ne da bi bila lahko vnaprej absolutno prepričana v odgovor. Zadeva se zaplete zlasti tedaj, ko začnemo ugotavljati, da smo družbena bitja in da potrebuje naše družbeno življenje medsebojno odgovornost. To lahko mislimo, če nismo brezbrižni, zato moramo nujno razmisliti o pravičnosti, ki ni mogoča brez etičnosti, kot poudarja Lévinas. Tako kompleksno razmišljanje o tem, kar imamo ljudje med seboj, pa je zelo potrebno zlasti v časih, v katerih je vse močnejši vtis, da je dovolj, če razmišljamo o svetu na preprost način, ki sloni na svetem prepričanju, da so naši nasprotniki nujno butasti ali pa vsaj mentalno omejeni.
 
Znanstvene študije kažejo, da je lahko tako preprosto razmišljanje o svetu povezano tudi z ekstremističnimi nagnjenji, to pa vodi k zelo resnim družbenim problemom. Nedavna raziskava, o kateri poroča The Guardian (People with extremist views less able to do complex mental tasks, research suggests, Natalie Grover, 22. februar 2021), jasno dokazuje, da imajo ljudje z ekstremističnimi nagnjenji resen problem, kajti na svet gledajo poenostavljeno in se težko prebijajo skozi kompleksne modele sveta, zato so njihovi dosežki na testih, ki merijo prav zmožnosti za kompleksno razmišljanje, nižji.
 
Izsledki raziskave ne presenečajo, kajti oblastniki, ki sledijo svojim interesom, si praviloma niti ne vzamejo dovolj časa, da bi resno premislili kompleksne razsežnosti sveta okoli sebe. Raziskave to jasno potrjujejo.
 
Kognitivni in osebnostni dejavniki, ki jih lahko izmerimo, dopolnjujejo spoznanja o povezavah med ideološkimi stališči in kognitivnim odločanjem. Avtoritarno poenostavljanje sveta je kognitivno manj zahtevno in revno, zavezano črno-belemu razmišljanju, kar pomeni, da so naši vedno pred vašimi. Tako razmišljanje je nevarno zlasti zato, ker se mu pridružuje slabo upravljanje z emocijami, zato so ljudje impulzivni, odzivajo se takoj, močno in celo silovito, pri tem pa uporabljajo krepke izraze in žaljivke. S svojimi odzivi želijo sprožiti čustveno nabite odgovore – zlasti pri svojih podpornikih.
 
Sophia se ne odziva niti avtoritarno, niti čustveno silovito, niti kognitivno revno. Njeni napredni algoritmi so taki, da bi veliko raje povabil na pogovor njo kakor pa koga iz trenutne slovenske oblastne garniture.