Soočanje s strahovi

Psihologi svetujejo. Ljudje naj se soočajo s svojimi strahovi. Starši naj vzgajajo svoje otroke, da se bodo soočali s svojimi strahovi. Bolje bi bilo reči, naj se soočajo s svojimi tesnobami, a to je izjemno zahtevno delo. Strah je nekaj preprostega. Se pač ogneš medvedu, če ga srečaš. Tesnoba je kompleksna in zahtevna zadeva. Težko je ugotoviti, kaj je njen objekt, še teže je ugotoviti, kaj jo generira. In ne morejo biti vsi ljudje psihologi. Potreben je dolg naporen študij, potrebno je veliko znanja in potrebno je veliko izkušenj, da se zna človek končno zares soočiti s tesnobami in se izvleči na način, ki ga opisuje psihologija življenja.

Nekatere ljudi lahko imenujemo ljudje zamere. Zamerijo drugim ljudem. Zamerijo jim vedno znova. Vsakič znova nekaj zamerijo. Zamere vlečejo za seboj ali, bolje, s seboj. Polni so zamer. Niso iskreni, niso pošteni. Zgolj zamerijo. Ne vedo, zakaj ali čemu zamerijo, kaj natančno zamerijo, a vseeno zamerijo. Iskreni ali pošteni niso niti do sebe. Tudi sebi namreč zamerijo. Pogosto rečejo, da si zamerijo. Krivijo se za to ali ono. Krivijo tudi druge ljudi. Z njimi je zelo naporno živeti. Ali pa sploh ni mogoče, ker je zamer in krivde in očitkov in obtoževanja preprosto preveč. Premalo je odkritosti, odkritosrčnosti, iskrenosti. V njihovih zamerah je nekaj zatohlega, nekaj temnega in nekaj težkega. Duša takih ljudi je obtežena, je temna, naporna, zahtevna. Vedno znova nekaj zahtevajo od drugih ljudi. Nanje se naslavljajo na način, ki je težak, temen. Um takih ljudi blodi po temnih razsežnostih realnosti, zadržuje se v temačnih kotičkih in videti je, kot da uživa v tem, kot da jih obožuje. Taki ljudje zato vedno znova rečejo ali sporočijo kaj takega, kar je temno, temačno, cinično, žolčno. Vtis je, da jih privlači vse, kar je skrito, prikrito, skrivnostno. Poleg vsega so to ljudje, ki skrbijo predvsem in zlasti zase, za svoje udobje, za svojo varnost. V resnici so ranjeni in poškodovani, toda ranjenost in poškodovanost razkazujejo drugim ljudem, le da pri tem mislijo, kako inteligentni, prenikavi in resnicoljubni so.
 
Nietzsche ima prav. Obstaja psihologija ljudi, ki jih je strah, ki so tesnobni, prestrašeni, zaskrbljeni. Vedno znova jih skrbi, ker to, kar imamo ljudje med seboj, kar bi lahko imeli med seboj, ne more biti stoodstotno določeno in zavarovano vnaprej. Torej jih skrbi, zato imajo radi nadzor, kontrolo, hierarhije. Pomembno se jim zdi, da nekdo drug prevzema odgovornost, da njim ni treba skrbeti, da niso nikoli krivi, ker naredijo vse, kot je treba, treba pa je tako, kot določajo oni zgoraj.
 
Obstaja pa še ena psihologija, to je psihologija življenja, ognja, radosti, kreativnosti in ustvarjalnosti. To je psihologija aktivnosti, potrjevanja, afirmativnosti. Ljudje s tako psihologijo potrjujejo življenje v njegovi nepredvidljivosti.
 
Ljudje, podrejeni taki psihologiji, so redki. Ni jih veliko. Ustvarjajo in potrjujejo življenje, ustvarjajo in potrjujejo vrednote, ki krepijo življenje. Taki ljudje so sami sebi zakonodajalci. Spoštujejo lastne zakone in se jih držijo. Niso anarhisti, kot jih navadno razumejo ljudje. Ravno nasprotno je res. Strogo se držijo univerzalnih zakonov, varujejo jih in jih branijo. Zlasti pred ljudmi, ki so konformisti, podrejeni zunanjim zakonom, ki jih ne poznajo in ne razumejo, zato ne vedo, kako zelo neracionalni in včasih avtodestruktivni so.