Šolska reforma za (psihično) ekonomijo jutrišnjega dne

Za potrebe predavanja, ki ga bom imel, sem čez vikend prebral knjigo: Narelle Lemon, Heidi Harju-Luukkainen, Susanne Garvis (ured.). Practising Compassion in Higher Education: Caring for Self and Others Through Challenging Time (Routledge, 2023).

Šolske reforme, da ne bi bile in ostale zgolj papirnati tiger, so zlasti v neoliberalnem času zelo pomembne. Naddoločene so z vprašanji, kot so: Kako okrepiti gospodarstvo in sočasno skrbeti za enake možnosti za vse ljudi?; Kako skrbeti za trajnostnost sveta kot ključnega pogoja našega obstoja in preživetja?; Kaj je skupno dobro vseh ljudi?; Kateri so problemi jutrišnjega dne?
 
Še pomembnejše so v luči tega, kar je pred nami. Pred nami je namreč četrta industrijska revolucija. Produktivnost dela se bo zato zelo povečala. Bo to samodejno izboljšalo kakovost življenja in medsebojnih odnosov?
 
V jedru četrte industrijske revolucije je kajpak umetna inteligenca.
 
Zastavljajo se tudi nova vprašanja, kaj pomeni biti človeško bitje. Bo umetna inteligenca nekega dne presegla kognitivne sposobnosti ljudi? Kaj bi to pomenilo? Kaj pomeni zatrjevanje strokovnjakov, da bo umetna inteligenca pametnejša, celo tisočkrat pametnejša od ljudi? Kaj sploh pomeni biti pameten?
 
Bo umetna inteligenca presegla ljudi tudi v socialni in čustveni inteligentnosti? In kam bi to lahko vodilo? Bo presegla ljudi v zmožnostih za sočutje in rezilientnost?
 
Ključni besedi za ljudi sta prav sočutje in odpornost (resilience). Sočutje spremlja zavest, da so trpljenje, neuspeh in nepopolnost del skupne človeške izkušnje. Odpornost razumemo kot posameznikovo zmožnost, da vztraja ter učinkovito izkorišča vire za krepitev in povečevanje lastnega blagostanja kljub ranljivosti in tudi takrat, ko je v stiski.
 
Bo umetna inteligenca ranljiva, sočutna, empatična in bo razumela človeško blagostanje? Ali pa bo vse skupaj presegla?
 
Zakaj imajo nekateri načrtovalci prihodnosti tako radi besedo preseči in besedo pametnejši?
Bo torej umetna inteligenca čez čas kaj pametnejša od ljudi, čustveno in socialno inteligentnejša, bolj sočutna in empatična, bolj rezilientna? Se bodo ljudje vsega tega učili od nje? Bo to izboljšalo človeško raso? Bo zato manj nasilja, manj vojn, manj zločinov? Več blagostanja, več sočutja in več razumnega, zrelega obnašanja?
 
Se bo umetna inteligenca obnašala do ljudi, kot se obnašamo drug do drugega, ko se povezujemo v človečnosti in čutimo, vidimo, prepoznavamo in razumemo bolečino in trpljenje drugega? Bo umetna inteligenca sploh zaznavala in prepoznavala trpljenja drugega? Bo odprta do drugega, saj brez odprtosti sočutje ni mogoče? Bo umetna inteligenca želela zmanjševati trpljenje in bolečine ljudi?
 
Skrb zase (self-care) ni sebična, sočutje ni sebično. Bo umetna inteligenca sebična, bo imela ego, bo egoistična? Se bo zavedala svoje identitete, bo razumela paradokse, aporije in ne-celost realnosti?
 
Bo razumela, kar je nekoč dejal Paulo Freire: nepogrešljive kvalitete izobraževanja se osredotočajo na kritične in čustvene kompetence učiteljev za oblikovanje odnosov s pogumom, samozavestjo in spoštovanjem do drugih.
 
Ali pa bo zgolj pametna in ji bo nekega dne prišlo na misel, da zbriše s kozmičnega zemljevida človeško raso, ker jo bo imela pa primitivno? A kdo bo v tem primeru zares primitiven ?