Šola v oblaku za skupno prihodnost

Te dni pišem vsebino prijave projekta, s katerim bi lahko izkoristili priložnost za oblikovanje šole v oblaku za ranljive družbene skupine, otroke s posebnimi potrebami ali pripadnike in pripadnice prikrajšanih družbenih skupin. Delo mi je v veliko veselje, ker je obenem tudi povzetek dolgoletnega študija sodobnih znanstvenih spoznanj o naravi transformativnega učenja, ki daleč presega prevladujoče oblike informativnega učenja, zaradi katerega otroci v šolah predvsem obremenjujejo spomin. Ni treba veliko refleksije za spoznanje, da je informativno učenje že nekaj stoletij del usposabljanja delovne sile, ki se dobro ujema s kapitalističnimi mehanizmi nadzorovanja ljudi, ukalupljanja njihovega duha in uniformiranja, kar je pomembno zlasti v obdobju neoliberalizma, ko mora biti delovna sila, usposobljena na enem koncu sveta, v trenutku zmožna nadomestiti delovno silo na drugem. Vsa propaganda o kreativnem delovanju in kritičnem razmišljanju se tako razblini ob empiričnem vpogledu v drobovje neoliberalnih praks vsakdanjega življenja. Uniformiranosti je danes neprimerno več kot v preteklosti in je bolj paradoksna. Berem tudi knjigo, ki sem jo dobil v dar: Stephen Kotkin, Stalin: paradoxes of power. Zgodba se prične vznemirljivo in obeta, da bo bralec zares soočen s številnimi paradoksi: Stalinov oče je bil čevljar, njegova mama je bila šivilja in je skrbela za pranje perila. Mladi Stalin je leta 1894 vstopil v pravoslavno teološko semenišče, da bi postal - duhovnik. Ko tole pišem, poslušam skladbo z naslovom Kola, ki jo izvaja Damien Jurado; povezavo mi je poslala Minea. Ni povsem nepomembno, da je video, ki predstavlja skladbo, brez telovadbe, spektakularnih svetlobnih učinkov, glamuroznih oblačil in hrupa. Mladi Stalin bi lahko umrl zaradi črnih koz, vendar ni; namesto tega je nekaj naredil iz sebe, da ne rečem, da je sledil svojim sanjam in na koncu uspel. Njegov uspeh je prepoznaven in je zaznamoval ne le njega, temveč ves svet: brutalno, umetelno, neutrudno gradi kult osebnosti  (str. 4). To tudi pomeni, da napihuje lastni ego in ta doseže razsežnosti, zaradi katerih je skoraj nemogoče dojeti, kako se lahko skromni človek z obrobja družbenega življenja povzpne in je od njega odvisna usoda milijonov ljudi. A ne smemo pozabiti dodati: uspe le, ker obstajajo strukturni družbeni pogoji za njegov uspeh. Če bi Stalin umrl zaradi črnih koz, bi se še vedno zgodila prva svetovna vojna, oktobrska revolucija in svet bi se kljub temu znašel v kaosu (prav tam). Se lahko iz tega česa naučimo? In kakšno zvezo ima vse to z mojim pisanjem prijave za izvajanje projekta šole v oblaku? 

Povezave so skromne in intimne. Moje upanje je, da bo generacija mladih ljudi v naslednjih letih zamenjala starce vseh starosti na oblasti, pozabila na 20. stoletje in ga dokončno poslala na smetišče zgodovine. Na podlagi novih, svežih idej o tem, kar imamo lahko skupnega, bo oblikovala nove načine družbenega življenja, ki bodo temeljili na transformativnem učenju, ne na informativnem, obenem pa bodo paradoksne oblasti ne le razumele, temveč jih znale tudi zamejiti in pravočasno presegati.
 
Znanost, umetnost in filozofija bodo vnovič nosilke razvoja, ki ne bo le tehnološki in materialni, temveč bo zlasti duhovni. To ne pomeni, da bo hotelo več ljudi študirati teologijo, da bi postali duhovniki, bo pa pomenilo več tega, kar zastopajo šole v oblaku: skupno raziskovanje izzivov in ustvarjanje dobrih praks za blagostanje čisto vsakega človeka, ne za uspeh tega ali onega osamljenega posameznika.