Šola prihodnosti – manifest

Na podlagi zapisanega, znanstvenih študij in teoretskih konceptov sočutne šole lahko napišem zelo kratek manifest sočutne šole prihodnosti.

Nič novega ni spoznanje, da se je šola kot ustanova v zadnjih stoletjih razvijala podobno, kot so se razvijale tovarne, narejene za množično proizvodnjo dobrin. Izobrazbene zahteve množične proizvodnje za navadne delavce so minimalne, kot piše Unger v knjigi Ekonomija znanja: pripravljenost slediti ukazom in razumeti ustna ali pisna navodila, skupaj s kakršno koli fizično usposobljenostjo, ki jo lahko predvideva specializirana naloga, dodeljena delavcu (str. 85). V šolah ni bilo dosti drugače: učenec mora pazljivo slediti učitelju, ki nanj prenaša znanje, razumeti mora navodila, ki jih dobi od njega, narediti domačo nalogo, zlasti pa ponavljati preneseno znanje, da bi ga ob priložnosti pokazal pred učiteljem in dobil za nastop ustrezno oceno; seveda se mora v razredu primerno obnašati, navodila za tako vedenje zopet dobi od učitelja, le držati se jih mora; naučiti se mora biti priden.
 
Kognitivna revščina takega vedenja in delovanja je očitna, vendar je mogoče z malo sofistike povedati dramatično zgodbo o velikem pomenu znanja in šolanja za usposobljenost delavcev, razvijanje njihovih kompetenc in oblikovanje državljanskih drž – celo v sodobnih družbah znanja, kot jih imenujejo.
 
Sočutna šola je bistveno drugačna. Ločena od zahtev po množični proizvodnji osamljenih posameznikov, ki se morajo nenehno, dolga leta, dokazovati za točke in ocene, brez katerih ni napredovanja in končnega uspeha, daje prednost kooperativnim dejavnostim, domišljiji ali imaginaciji, zlasti pa zahteva višje zmogljivosti, kot jih potrebuje in terja množična proizvodnja (prim. prav tam, str. 93).
 
Množična proizvodnja dobrin pomeni tudi množično proizvodnjo učencev kot bodoče delovne sile.
 
Prva in temeljna koordinata ideja sočutne šole je – nov predlog, nova ponudba. To je predlog nove možnosti, ki odpira možnost nove logike učenja in poučevanja, nove zavesti učencev in učiteljev o sebi, drugem in svetu: etika sočutja.
 
Sočutna šola ni sodobna ali posodobljena različica tradicionalne šole. Je šola, ki izhaja iz novega predloga šole; je afirmacija, potrjevanje novega. Njen cilj je nov učenec, nova subjektivnost.
 
Na začetku je zato ugotovitev, da je mogoča nova možnost, nova šola.
 
Druga značilnost sočutne šole je zato tale: učitelji dajejo pri svojem delu prednost višjim kognitivnim zmožnostim učencev za analitično in sintetično delo ter na splošno moči, povezani z domišljijo – um kot antistroj –, pred obvladovanjem informacij (prim. prav tam, str. 95).
 
Orisana značilnost delovanja sočutne šole torej zavrača zlasti kopičenje informacij, prenašanje informacij učencem, iz česar sledita ponavljanje ali učenje na pamet ter obvladovanje informacij, ki jih brez takega učenja ni mogoče obvladovati.
 
V sočutni šoli učenci uporabljajo višje kognitivne zmožnosti, ki so potrebne za pripovedovanje zgodb, ne obvladovanje informacij, iz katerih ni mogoče povedati zgodbe – množica informacij je zgolj množica informacij.  
 
Ključno vlogo ima torej pripovedovanje zgodb, ki zajema tudi interpretiranje ali razlaganje informacij, predvsem pa zajema dve drugi obliki inteligentnega delovanja, ki ju tradicionalna po delovanju tovarne zgledujoča se šola ne pozna: čustveno in socialno inteligentno delovanje. Izhaja iz preprostega spoznanja, da so učenci simbolna, socialna in čustvena bitja, zavezana iskanju oziroma tvorjenju pomena in smisla lastnega delovanja.
 
Na kratko: sočutna šola razvija socialno inteligentnost, čustveno inteligentnost ter zmožnosti za predstavljanje, imaginacijo ali domišljijo.
 
V sočutni šoli imamo tako raje selektivno globino pred enciklopedično površnostjo (prim. prav tam). V prve vrste ne potiskamo enciklopedičnega kopičenja informacij in znanja, zanimajo nas zgodbe, pripovedi, zanimata nas ustvarjalnost in raba domišljije.
 
Pod vključujočim avantgardizmom mora um kot stroj izgubiti ozemlje in ga prepustiti umu kot domišljiji (prav tam, str. 100).