Šola kot sočutna skupnost – 1.

Ravno berem novo knjigo: Christine Y. Mason, Dana Asby, Meghan Wenzel, Katherine T. Volk, Martha Staeheli. Compassionate School Practices: Fostering Children′s Mental Health and Well-Being (Corwin (SAGE Pub., 2021). Lahko rečem, da jo berem zaradi lastnih potreb, čeprav je obenem res, da jo berem tudi zaradi prihodnjih projektov, v katerih bom verjetno sodeloval. Naj zato kar takoj izpostavim ključne poudarke knjige.

Avtorice knjige močno poudarjajo pomen in vlogo šolanja otrok za oblikovanje sočutne kulture pravičnosti in skrbi za vse ljudi (compassionate culture of justice and care for all) ter pomen čustvenega in socialnega učenja (social and emotional learning).
 
Kar izpostavljajo, je zelo pomembno. Je tako zelo pomembno, da bo šola prihodnosti, vsaj upati je, bistveno drugačna od obstoječe, to pa pomeni predvsem to, kar preberem čisto na začetku. Vemo, da učitelji, čeprav so preobremenjeni, zagotavljajo zatočišče in varnost otrok, ki zapustijo šolsko poslopje, da se vrnejo v domače okolje, ki je zapleteno zaradi revščine, rasizma, zlorab, zanemarjanja, zlorabe substanc in duševnih bolezni. In medtem ko lahko ti skrbni odrasli naredijo vse razlike v življenju enega otroka, nekaj učiteljev ne more premakniti gora, na katere je treba splezati, da bi vzpostavili varnejšo, bolj egalitarno in pravičnejšo prihodnost (str. xxiii).
 
Preoblikovanje šol, ki je sicer nujno, s tem spoznanjem se strinjajo tudi politiki, ne le učitelji, učenci, straši, strokovnjaki in znanstveniki, je zelo obsežen projekt. Zlasti je kompleksen, če se zavedamo, da šola prihodnosti ne bo le kraj, v katerem učitelji prenašajo znanje v učenčeve glave, temveč bo vse bolj kraj, ki ga avtorji knjige imenujejo a compassionate community (sočutna skupnost). To je kraj, kjer vsakdo uspeva, raste ter ustvarja spremembe v svoji soseščini in širše (prav tam). In prav v tej perspektivi je odločilno, da se takega projekta ne loteva zgolj pečica zanesenjakov, kajti v takem primeru postane vse skupaj preveliko in izčrpavajoče.
 
Šola prihodnosti bo bolj kakor zdajšnja šola delovala na načine, ki bodo izhajali iz temeljne ideje, zapisane v dokumentu, na katerega se sklicujejo avtorice knjige: Leta 2015 je Državna izobraževalna psihološka služba, služba, ki deluje v sklopu Ministrstva za izobraževanje in spretnosti irske vlade, podala izjavo o smernicah za duševno zdravje in obenem predlaga tole: Duševno zdravje naj prežema vse vidike šolskega življenja, poučevanja in učenja. Učinkovite šole morajo vzpostaviti sisteme za spodbujanje duševnega zdravja in blagostanja (well-being) ter tako krepiti odpornost tako osebja kot učencev, da jih pripravijo na spoprijemanje z vrsto življenjskih dogodkov (str. xxvi–xxvii).
 
Resni nosilci šolskih prenov upoštevajo zapisano, zato se strinjajo, da šola ne more biti več kraj za prenašanje znanja, preverjanje in ocenjevanje znanja, kraj stresa, napetosti, tesnobe in strahov zaradi nenehnega preverjanja in ocenjevanja, kraj dolgočasja, učenja na pamet in nekompetentnih učiteljev, temveč mora postati tudi kraj osebnostne rasti, duhovnega zorenja, razvijanja čustvene inteligence in blagostanja vsakega subjekta šolskega polja, ne le učencev.
 
Naj za konec tega zapisa še enkrat navedem avtorice knjige, ki jo berem z užitkom. Sodobno preoblikovanje šolskega sistema sledi tem smernicam:  
 

1. sprejemanje spoznanja, da duševno zdravje prežema vse vidike šolskega življenja, poučevanja in učenja;
2. krepitev odpornosti (resiliency) šolskega osebja in učencev;
3. spodbujanje dinamičnega, optimalnega razvoja in razcveta vseh članov in članic šolske skupnosti;
4. konceptualizacija blagostanja (well-being) kot izkušnje na osebni ravni, ki je povezana s tveganji in z zaščitnimi dejavniki na ravni posameznika, odnosov, skupnosti, kulture in družbe (str. xxvii).