Sodobni politiki in skrb za drugega

V petek popoldan smo izvedli konferenco. O posebnih potrebah ljudi. O mladih ljudeh s posebnimi potrebami. Prepletanje obojega je usmerjalo misel. K spoznanju, kako nenavadni smo lahko ljudje, ko se razvrščamo in vedno znova ugotavljajo, kako poseben je kdo, pa naj gre za elito ali za otroke s posebnimi potrebami, ki jih imajo zato, ker dobijo diagnozo. Ta je lahko koristna, še koristneje pa je razmišljanje o družbeni pravičnosti. Z lahkoto si namreč predstavljam svet, v katerem ne obstaja razvrščanje ljudi na te s posebnimi potrebami in one brez njih. To je svet, v katerem se ljudje močno zavedajo, kako pomemben je vsak človek, kako dragoceno je življenje in kako nepomembno je kopičenje premoženja, denarja in dobrin. Ljudje, ki se vsega tega zares močno zavedajo, ne sledijo sodobnim psihološkim gonilnikom, ki sicer lepo zvenijo, vendar so katastrofalni. Samo pomislite: človek naj bi se vse življenje trudil, da bi uspel in da bi pridobival na statusu, oboje pa je povsem naključno določeno. Kar je status danes, bo že jutri vredno posmeha, medtem ko včeraj nihče ni niti pomislil nanj. In premoženje? Kakšno zvezo ima to s smislom življenja, z njegovo vrednostjo? Zakaj torej to delamo? Zakaj se trudimo na vse pretege, da bi ugodili imaginarnim avtoritetam, zakaj nenehno preverjamo, koliko všečkov smo že dobili, obenem pa nimamo najmanjšega pojma, kdo so ljudje onkraj zaslonov, kdo podeljuje všečke in kdo ne, ker nas očitno zadovoljuje, da skrbimo za algoritme, da se pojavljajo na zaslonih številke, za katere mislimo, da odražajo nekaj resničnega, čeprav obenem že vemo, da si lažemo. Resnično, če življenje ni največje premoženje, potem nobena stvar ne more nadomestiti tega, kar je očitno izgubljeno. Vse to sicer vemo, toda vednost nam ne pomaga prav veliko, ker globoko spodaj še vedno verjamemo, da je kapitalizem, kakršnega poznamo, najboljši od vseh možnih sistemov skupnega življenja.

V resnici ni najboljši, ker lahko mislimo boljšega. To je način življenja, v katerem prevladuje globalno učenje, učenje z očmi drugega človeka. Takega učenja se lahko naučimo. Naši možgani ga zlahka obvladajo.
 
Ko se naučimo gledati na svet skozi drugega človeka, ta nenadoma ni več invalid ali oseba s posebnimi potrebami, temveč je nekaj drugega. Je to, kar vselej že je, in sicer živo bitje, ki skuša ustvarjati smisel lastne eksistence in se zaveda, da tega ne more početi brez drugih ljudi, ki so kajpak drugačni, imajo pa enak cilj.
 
Potem je nenadoma kristalno jasno. Ljudje potrebujemo drug drugega, da bi se usmerjali k istemu nedoločljivemu cilju, in se ne razvrščamo, ne kategoriziramo se. In pri tem ni pomembno, kdo je komu všeč in kdo komu ni všeč, saj je pomembno zlasti to, da si priznamo, iskreno in pošteno, da potrebujemo sočutje in empatijo, ne pa všečkov.
 
A danes je nov dan. Raziskava dokazuje, da v Veliki Britaniji kar 63 % ljudi verjame, da njihovi politiki skrbijo predvsem zase. In kar je najbolj presenetljivo, morda le 5 % (eden od 20) verjame, da so v politiki za najboljši interes svoje države. In za najboljše interese svojih državljanov.
 
Jutri verjetno ne bo nič drugače. Morda bo kaj spremenila šele nova generacija, ki verjame v solidarnost, egalitarnost in vrednote, kot so sočutje, empatija in skrb za drugega. Naša konferenca je bila skromni prispevek k temu. Politiki se je niso udeležili.